Besedilo: Brigite Ferlič Žgajnar
Fotografije: Uroš Hočevar

(Intervju na šestih straneh je viden tudi v arhivu tiskanih izdaj edicij Dela.)

Za sogovornico je zdravstvo velik izziv. Tako velik, da se je odločila s tega področja vpisati doktorski študij na fakulteti za uporabne družbene študije. Mag. Julijana Bizjak Mlakar, poslanka SD, je bila glasna kritičarka predloga zakona o zdravstveni dejavnosti in moteč dejavnik za vse, ki so hoteli izpeljati zdravstveno reformo, ki naj to sploh ne bi bila. Prejšnji zdravstveni minister Borut Miklavčič je sprejetje omenjenega zakona postavil kot pogoj, da ostane na položaju, vendar se je moral od tega posloviti zaradi slabega zdravja. Z novim ministrom je zavel nov veter, vlada pa je sporen zakonski predlog umaknila. Bizjak Mlakarjeva si je oddahnila. Za zdaj.

Ste članica parlamentarnega odbora za zdravstvo, vodili ste strokovni svet za zdravje pri SD, dejavni ste v društvu in gibanju za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva … Kaj vas vodi, da se toliko posvečate zdravstveni tematiki?

Že na Zavarovalnici Triglav sem pokrivala področje zdravstvenih in nezgodnih zavarovanj, potem me je tedanji generalni direktor ZZZS prosil, da jim pomagam ustanoviti zdravstveno zavarovalnico Vzajemna. Postala sem članica uprave in ugotovila, da v zdravstvu hodimo po napačni poti. Da ne sledimo usmeritvam v svetu in temu, za kar se je pokazalo, da je najbolj dobro za ljudi. Odmikali smo se od tega, da bi čim ceneje dosegali čim boljše zdravje prebivalstva. To je bil razlog, da sem začela precej poglobljeno proučevati zdravstveni sistem. Najprej našega, potem še druge.

Je bila ustanovitev Vzajemne napaka?

Napaka je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker je prirejeno tako, da se plačilo istih zdravstvenih storitev v enem delu izvaja prek zavoda za zdravstveno zavarovanje, drugi del pa plačuje zavarovalnica. Zaradi tega so se povečali administrativni stroški. Zasebno zavarovanje bi bilo smiselno, če bi pokrivalo nadstandardne storitve za tiste, ki imajo denar. Ne pa da moramo zdaj vsi doplačevati za skoraj vse osnovne zdravstvene pravice.

Ali ob ustanavljanju Vzajemne tega niste vedeli?

Takrat sem, zavarovalniško usposobljena, premalo poznala zdravstvene sisteme. Dopolnilno zavarovanje ima samo še Francija. Tam se je v več desetletjih razvilo do precej manjše stopnje, kot smo jo dosegli pri nas v nekaj letih. Finančne obremenitve so za številne previsoke. Podatki kažejo, da je kar 1,12 odstotka BDP pri nas namenjenega prostovoljnemu zavarovanju, ki pa je večinoma dopolnilno. Zavarovalnice dobivajo denar, ne da bi se kaj trudile! Obračunavajo si stroške in zelo lepo živijo, namesto da bi se sredstva uporabila bolj namensko. V letu 2003 so bile želje, da bi se to uredilo, ampak so bili očitno interesi kapitala tako močno zasidrani v politiki, da se to ni zgodilo. Tedanja vlada se je reformi, ki je šla v pravo smer in je bila dobra, odrekla, kar je škoda.

Tudi z najnovejšo zdravstveno reformo slabo kaže. Predlog zakon o zdravstveni dejavnosti, ki se je pripravljal pod taktirko nekdanjega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča, je vlada umaknila iz parlamentarne procedure.

Pametna odločitev.

Se torej ne strinjate s poslancem Francetom Cukjatijem (SDS), da bi bilo bolje, da bi ga poslanci zavrnili in bi imelo ministrstvo potem čas zakon kakovostneje oblikovati.

Ta predlog je bil politično motiviran. Če bi se zakon umaknil, bi se priprava zakona zavlekla za leto dni. Za izpeljavo reforme bi bilo prepozno.

Mislite, da jim bo uspelo predlog zakona dopolniti in uskladiti s stroko v pičlih dveh mesecih?

Vsak člen bi bilo treba popraviti in zakon z amandmaji spisati na novo. Upam, da bo uspelo. Bi pa morali s popravki javne zdravstvene zavode spremeniti v nepridobitne ustanove. Preprečiti bi bilo treba najbolj grobe zlorabe javnih sredstev in poskrbeti za nadzor, ki bi bil v korist bolnikov, ne pa da ga opravlja zdravniška zbornica, ki je v navzkrižju interesov sama s seboj. Zbornica je bila ustanovljena, tudi v statutu piše tako, da varuje interese zdravnikov, in je torej neke vrste sindikat.

Kar se je pokazalo tudi pri tragičnem primeru Nekrep.

Ta primer je najbolj znan. Bolniki postajamo talci neurejenega sistema, talci, kar zadeva zdravstveno varnost in to, da bi imeli zadostno zdravstveno oskrbo. Marsikaj bi se dalo urediti. Upam, da bo šel zakon zdaj v drugo smer in bo bolj opredeljeno tudi to, kje se sploh lahko podeljujejo koncesije. Dodeljene bi morale biti na odročnih krajih, kjer bi bilo to finančno ugodneje. Nikakor pa ne bi smeli razdirati zdravstvenih domov in bolnišnic ter dajati javnih zdravstvenih sredstev, prostorov in aparatov zasebnikom, ki delajo na pridobiten način. To je bila neustrezna politika, ki jo je spodbujal nekdanji minister Miklavčič.

Z njegovim delom niste bili zadovoljni.

Bolj kot z zagotavljanjem boljšega zdravja ljudi se je ukvarjal z investicijami. Bil bi dober podjetnik, nikakor pa ne nekdo, ki bi se moral spoznati tudi na zdravstvene sisteme. Ni vedel, kako je treba zdravstvo urediti, da bi delovalo v korist zdravja ljudi. Če pogledamo bero njegovega ministrovanja, vidimo, da ni bilo narejeno veliko. Zapustil nam je dva zakona, s katerima ni nihče zadovoljen. To pa zato, ker v središče zdravstvenega sistema ne postavljata uporabnika.

Vam je torej odleglo, ko se je poslovil?

Odleglo mi je že zaradi tega, ker se je pod njegovim vodenjem začelo razprodajati bolnišnice. V Ljubljani so hoteli prodati tri. Orientacijske cene so bile sramotno nizke,n niso bile niti približek tržnih. To premoženje je sedaj umaknjeno iz prodaje. Gre za ogromno javnega denarja. Če prodaje niso pregledne, če tisti, ki bi morali biti skrbniki javnega interesa, to niso oziroma delajo nemarno ali skrbijo za zasebne interese, potem lahko javna sredstva zelo hitro poceni preidejo v zasebne roke. Tako kot na primer zemljišče v Pinesti pri Novigradu.

Kritična je bila tudi menjava stavbe inštituta za varovanje zdravja za Dunajske kristale. Miklavčič bi bil verjetno zelo dober menedžer v nekem zasebnem podjetju, toda v zdravstvu bi se moralo poslovati nepridobitno. Priznam, da sem si zaradi omenjene privatizacije stavb ob njegovem odhodu oddahnila. Je pa zdaj naslednja skrb, kako zakone spremeniti v sprejemljive. Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je šel v smer nadaljnje privatizacije in še večjega mešanja javnega in zasebnega, kar je ugotavljala vsa civilna družba. Minister je za javnost govoril, kako se trudi z usklajevanji, toda predlog zakona v vsem tem obdobju ni bil niti malo popravljen. Njegova igra je bila odlična, vsebinsko se ni premaknilo nič. Z novim zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bi se še bolj zmanjšale pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej je šel tudi ta v smer, ki si je nismo želeli. Bremena, ki jih nosi manj premožno prebivalstvo s plačevanjem zdravstva, so pri nas tolikšna, da je Svetovna zdravstvena organizacija že leta 2000 ugotavljala, da je slovensko zdravstvo eno najmanj pravično financiranih med zdravstvenimi sistemi najrazvitejših držav. Manj premožni državljani so pretirano obremenjeni s tem, koliko morajo za zdravstvo dajati iz lastnega žepa.