V odmevih ministra za zdravje Boruta Miklavčiča in zdravnikov zasebnikov  Primoža Rusa, dr. med. in prim. asist. Deana Klančiča z dne 17. in 21. januarja 2010 na članek z naslovom "Zdravstveni dom kot Mesarija d.o.o." je mnogo netočnih navedb. Zaradi omejitve s prostorom lahko opozorim le na nekatere.

Minister in oba zasebna zdravnika so zmotno prepričani v prednost koncesij in zasebne zdravstvene dejavnosti pred izvajanjem javne službe v zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Koncesije zasebnikom naj bi po njihovem prispevale k boljši izbiri, boljši dostopnosti do zdravstvenih storitev, večji kakovosti zdravstvenih storitev, večji izbiri in naj bi celo zmanjševale korupcijo. Argumentov, ki naj bi njihove trditve potrjevali, pisci niso predstavili.  Kako jih tudi bi, če pa podatki  o učinkih privatizacije zdravstva pri nas in v svetu govorijo povsem nasprotno.  

Z vsem spoštovanjem do dela večine zdravnikov, ki se trudijo delati v skladu s Hipokratovo prisego,  je treba povedati resnico o posledicah zaslužkarstva, ki se ga zadnjih dvajset let vnaša v javno zdravstvo. Pohlep po denarju ima za posledice oškodovanje javnih zdravstvenih sredstev, časa v javni službi in bolnikov, zdravstvo pa postaja dražje, manj kakovostno in manj dostopno.

Koncesionarji so zasebniki, ki prejemajo javni denar za zdravljenje bolnikov. S tem denarjem precej svobodno razpolagajo. Kar prihranijo koncesionarji na bolnikih, gre lahko v njihov žep. Zato naj bi svoje bolnike manj napotovali na preiskave. Tako je bilo npr. v letu 2006 s strani koncesionarjev v laboratoriju Vrhniškega zdravstvenega  doma opravljenih samo 30% pričakovanih laboratorijskih preiskav. Vemo pa, da lahko včasih pravočasno opravljena laboratorijska preiskava reši življenje.

Ker lahko koncesionarji poleg javne službe opravljajo še zasebno zdravstveno dejavnost, so motivirani, da svoje paciente napotujejo v svojo zasebno ambulanto, kjer je treba plačati za dodatne storitve.  V nedavno polemiko o etičnosti trženja nasvetov po telefonu je bil vključen tudi tovrsten posel  zdravnika Deana Klančiča. Bolnega človeka, ki nima dovolj informacij o bolezni in zdravljenju ali staršev, ki jih skrbi za svojega bolnega otroka, pač ni težko prepričati, da je potrebna še kakšna dodatna zdravstvena storitev. Tudi to je razlog, da zdravstvene storitve ne bi smele biti tržno blago.

Kadar lahko iste osebe delajo v javni službi in hkrati opravljajo še zasebno zdravstveno dejavnost, običajno zmagajo zasebni interesi v škodo javnega.  Obstajajo podatki, po katerih naj bi nekateri koncesionarji služili s prodajo zdravstvenih programov, za katere se dogovorijo z ZZZS.  Razpasla naj bi se tudi navada nepotrebnih kroženj zdravnikov med bolnišnicami. Zato, da bi lahko delali po podjemnih pogodbah v drugih bolnišnicah, ker je takšno delo plačano več, kot če bi se delo opravilo v povečanem obsegu dela v lastni bolnišnici.

Ker ministrstvo za zdravje še ni pripravilo standardov kadrov, prostorov, opreme in materiala v zdravstveni dejavnosti, kar je po mnenju Računskega sodišča iz predlanskega decembra v neskladju  s predpisi in usmeritvami, lahko nekateri  zdravniki počivajo v javni službi, da služijo preko podjemnih pogodb.  Nemalokrat zasebniki pod ceno koristijo opremo, prostore, kadre  zdravstvenih domov in bolnišnic. Kot primer oškodovanja javnega v zasebno korist naj navedem Zdravstveni dom Vrhnika v času direktorovanja Primoža Rusa.

Zdravstveni dom Vrhnika zaradi preveč podeljenih koncesij od leta 2000 ni več izvajal dejavnosti dispanzerja za ženske, od leta 2001 pa tudi ne dejavnosti zobozdravstva za odrasle. S podelitvijo koncesij v letu 2006 se je bistveno zmanjšal tudi obseg programa splošnih ambulant.  Dostopnost do zdravstvenih storitev se je v Vrhniki zaradi podeljenih koncesij tako zmanjšala, da je vodstvo zdravstvenega doma pozivalo upokojene slovenske zdravnike, naj pridejo reševati vrhniško zdravstvo.

Najbolj odgovorna za to je zdravstvena politika z ministri za zdravje na čelu, ki se zadnja leta intenzivno trudijo privatizirati zdravstvene domove in bolnišnice.  V takšnih razmerah je mnogim zdravnikom težko delati. Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva ni proti zasebnemu delu v zdravstvu, je pa proti razgradnji zdravstvenih domov in bolnišnic, s čimer  se ogroža zdravstveno varnost prebivalstva.

Minister zatrjuje, da novi zakon ne bo omogočal prodaje zdravstvenih domov družbam z omejeno odgovornostjo (d.o.o.),  ki bi lahko poleg javne službe tržili še kako drugo dejavnost.  To ne drži. Ker v zakonu ni nobenih varovalk, bi zdravstveni domovi, pa tudi bolnišnice lahko postali  Mesarija d.o.o., Burek d.o.o. ipd. Ali veste, da so koncesije za opravljanje javne službe v zdravstvu že danes podeljene tudi zasebnikom, ki v obliki gospodarskih  družb z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) tržijo še druge storitve, kot so tenis, golf, gostinstvo, nudijo apartmaje, turistične oglede ipd. ?

Sporno je, da si je minister v zakonu zagotovil moč, da bi lahko s koncesijskim aktom določal zasebnikom pogoje najema ali prodaje bolnišnic in zdravstvenih domov ter opreme v njih.  Zdravstveni domovi so v lasti občin in so bili mnogi tako kot nekatere bolnišnice zgrajeni s samoprispevki.  

Upam, da bo minister odstopil od nevarnega eksperimenta upravljanja in vodenja zdravstvenih zavodov s pomočjo uprav oz. direktorjev ter nadzornih svetov, ki ga zagovarja kljub temu, da v ustreznost takšne ureditve dvomi celo zakonodajna služba vlade.

Iz dosedanjih primerov zdravniških napak se ni nihče od piscev odmevov nič naučil. Po njihovem bi morala zdravniška zbornica še naprej imeti javna pooblastila strokovnega nadzora nad zdravniki. Zakaj to ni dobra rešitev? Zato, ker kljub zdravniškim napakam, ki se dogajajo, ni nihče odgovoren.  Zato, ker se  nič se ne spremeni, da bi se varnost bolnikov lahko izboljšala. Pred dvema letoma je deček Bor Nekrep po pisanju staršev  umiral 19 ur v UKC Maribor. Umiral je pred očmi zdravstvenega osebja, ki se zanj niso zmenili. Upravni nadzor naj bi minister za zdravje opravil šele leto dni po dečkovi smrti. Strokovnega nadzora minister ni nikoli odredil. Nadzor je opravila zdravniška zbornica. Epiloga te žalostne zgodbe pa še danes ni.

Zaradi varnosti bolnikov bi se moral strokovni nadzor nad zdravniki prenesti na neodvisno agencijo. S tem bi se lahko vrnil tudi zaradi nekaterih arogantnih zdravnikov po krivici porušen ugled slovenskega zdravništva.

                  mag. Julijana Bizjak Mlakar, poslanka DZ RS, višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu

                                                 in ustanovna članica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva