Do akademika dr. Vinka Dolenca čutimo njegovi nekdanji pacienti in njihovi sorodniki, doma in po svetu, neminljivo hvaležnost. Dolenc je ne le slovensko nevrokirurgijo, temveč tudi ime Slovenija ponesel v širni svet. V Sobotni prilogi Dela (16. januarja) je imel nadvse zanimiv intervju; najbolj aktualno pa je bilo njegovo pričevanje, kako in zakaj ustanavlja zasebni Internacionalni inštitut za nevrokirurgijo in nevroraziskave, ki ga je sicer poskušal ustanoviti že pred dvajsetimi leti. Pa to ni bilo mogoče! Dvajset let se zdravstvena politika ni premaknila v tem, da bi svetovno znanemu nevrokirurgu omogočila, da bi svojo stroko dvignil na raven svetovnih institucij na tem področju. Danes bi bili vštric z drugimi, je prepričan dr. Dolenc. In če je hotel in ker kljub našim razmeram hoče delati ustvarjalno in narediti center nevrokirurgije v okviru UKC, mu ne preostane drugo kot ustanovitev lastnega inštituta. Začasno, dokler se inštitut ne bo postavil na noge, bo deloval v prostorih UKC. Operiral bo tuje in domače paciente - zanje bo dobil plačilo iz zdravstvene blagajne. Javno in zasebno sta tako mirno lahko ločena!

Dr. Dolenc je opozoril tudi na to, da doslej ni bilo mogoče organizirati celovite oskrbe bolnikov z epilepsijo, ki jih zdaj pošiljamo (otroke) v tujino, za kar izdatno plačujemo. Podobno je s parkinsonovo boleznijo. Ko bi lahko sami organizirali primerno zdravljenje!

Ko smo pred osemnajstimi leti dobili svojo državo, je bila priložnost, da bi začeli drugače, bolje, da bi spodbujali vrhunsko medicino in hkrati izboljševali javno zdravstvo - to, za kar si prizadeva Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva (Gibanje), v katero je s pristopno izjavo vstopilo več kot 74.000 državljanov in državljank. Vse vlade v samostojni Sloveniji so padle na izpitu organiziranja našega zdravstva, saj so dopustile ali celo spodbujale razgradnjo tistega, kar smo nekoč imeli in kar so nam kot dobro priznavali tudi tujci. Namera dr. Dolenca, da ustanovi lastni inštitut, je posledica nesposobnosti slovenske zdravstvene politike vse doslej.

Uvajanje podjetniške logike

Zdaj je v pripravi nov zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) in človek bi pričakoval, da se bo kaj spremenilo na bolje. Žal je prej nasprotno! Podeljevanje koncesij je smiselno v primerih, ko sicer ni mogoče ljudem zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe v oddaljenejših krajih in lahko zdravnike privabiš le s koncesijo (ki jim bo omogočala dobiček). Koncesije so v tem primeru potrebne kot sestavni del javnega zdravstva. Na Švedskem, na primer, je koncesij okrog 10 odstotkov, pri nas že okrog 30 odstotkov - saj so se pa tudi podeljevale na pamet. In ne le to: koncesijska dejavnost, ki naj bi bila namenjena le za zdravstvene storitve, je v nekaterih primerih »prerasla« v pravo podjetniško dejavnost; poznan je primer take koncesije, ki poleg zdravstvenih uslug na spletu ponuja organiziranje izletov, na katerih so možni nakup domačih mesnih izdelkov pa golf, tenis, masaže ... Prava podjetniška dejavnost! Pač niso vsi zdravniki tudi etične osebe! Lakomnost je zajela tudi (manjši) del zdravnikov, ki mečejo slabo luč na tiste koncesionarje, ki delajo dobro, vestno, celo prekomerno. Namesto da bi ZZDej stremel k temu, da bi z boljšo organizacijo zdravstvene službe zmanjševal koncesionarstvo, ga legalizira in s podjetniško logiko, ki preveva ves zakonski predlog, celo stimulira. Prav tako prodajo zdravstvenih domov in bolnišnic - tudi tistih, ki so jih s svojimi prispevki zgradili občani sami. Na Švedskem so na primer z zakonom prepovedali prodajo in dajanje v najem javnih bolnišnic zasebnikom. Stihijsko podeljevanje koncesij je že doslej razgradilo marsikateri zdravstveni dom; ena tretjina jih že ne more več delati v skladu z veljavnim zakonom, ker so zdravniki, ki so dobili koncesijo, odšli drugam. V bolnišnicah in javnih zdravstvenih zavodih ostanejo predvsem začetniki ali manj prodorni in zavzeti zdravniki. Javni sektor ne bi smel biti nekakšna »valilnica« zdravniških kadrov, ki gredo potem v lov za profitom.

Na videz zakonski predlog ureja koncesionarstvo, v več členih, toda temeljna filozofija zakona je po mojem mnenju sporna. V zdravstvo namreč uvaja podjetniško logiko. To je razvidno že na ravni besed; tako npr. v obrazložitvi 18. člena ZZDej piše: »Fizične osebe po tem zakonu pomenijo zdravstvene delavce, ki opravljajo zdravstveno dejavnost kot samostojen poklic oziroma kot samostojen podjetnik, torej z dovoljenjem ministra in vpisom v register.« Torej podjetnik! Toda varovanja zdravja ljudi država ne more voditi s podjetniško logiko! Če smo pač socialna država - kar smo po ustavi.

Podjetniška logika je razvidna tudi iz nameravane spremembe vodstev zdravstvenih domov; doslej so jih vodili direktorji, poslej naj bi jih (poleg strokovnega direktorja) vodil »direktor oziroma uprava« in »nadzorni svet«. Povsem po matrici podjetij - že na ravni terminologije, dejansko pa gre za bistvene spremembe v organizaciji javnega zdravstva. Isto pripombo je sestavljavcem zakona dala vladna služba za zakonodajo (!) z opozorilom, namreč da zdravstveni sistem spada med zavode in bi domovi morali biti upravljani po zakonu o zavodih - toda sestavljavca ZZDej niti to ni prepričalo, da ne bi te sporne postavke vnesel tudi v predlog popravljene variante zakona.

Sporno mešanje javnega in zasebnega

Menim, da je sporno mešanje javnega in zasebnega. To, da se zdravstvenim domovom oziroma bolnišnicam odvzame programe iz javnega zdravstva in se jih daje koncesionarjem, ki si potem prisvajajo dobiček - namesto da bi se ta vrnil v javno zdravstvo -, je po mojem mnenju nesprejemljivo. Kakor tudi to, da lahko koncesionar poleg javne zdravstvene dejavnosti opravlja tudi zasebno zdravstveno dejavnost (103. člen ZZDej). To se dogaja že zdaj in omogoča tudi take manipulacije z bolnikom, ko recimo dopoldne izve, da bo v javnem zdravstvu prišel na specialistično obravnavo čez pol leta, pri koncesionarju pa že čez teden dni ali še prej. Ali pa, da koncesionar »špara« tako, da pacienta ne napoti na specialistični pregled (ker mu to zmanjšuje maso koncesijsko določenega denarja). Koliko bolnikov je umrlo za rakom, ker niso bili pravočasno napoteni na specialistični pregled?

In naprej: po predlogu zakona zasebno zdravstveno dejavnost lahko opravljajo tudi javni zdravstveni zavodi (135. člen), če imajo kadrovske, prostorske in druge zmogljivosti, ki presegajo potrebe okolja. Zakaj? Ali ne bi bila mogoča sprememba strukture njihove zdravstvene dejavnosti tako, da bi tak javni zavod opravljal zdravstvene storitve, ki jih drugod ne morejo? Slovenija je majhna. Vem, da so pacienti hodili v Novo mesto na očesne operacije, ker je bila tam ta javna zdravstvena dejavnost pač dobro in kvalitetno organizirana.

Poseben problem je zdravstvena zbornica (zbornice), ki je interesno združenje zdravstvenega osebja, zato ne bi smela imeti pravice strokovnega nadzora nad zdravstveno dejavnostjo, kar tudi legalizira ZZDej. V Gibanju se zavzemamo za neodvisni strokovni nadzor (primer Švedska). Zdravniška zbornica je lani za strokovni nadzor dobila petsto petindvajset tisoč evrov javnih sredstev - vključno za strokovno presojo v primeru Nekrep!

Res je v zakonskem predlogu več omejitev možnih manipulacij, recimo, ločeno obračunavanje za storitve v javnem in zasebnem delu zdravljenja. Toda računi se radi premešajo ... Če bi hoteli nadzirati izvajanje ZZDej po vseh omejitvah, ki jih postavlja, bi bil potreben nov velik nadzorni aparat - kar bi dodatno sušilo državno blagajno. Problem je v tem, da če neko zadevo načelno postaviš na sporni temelj, nobena specifična omejitev ne more povsem preprečiti manipulacij.

Videti je, da je zakon pisan na kožo določenega zdravniškega lobija, tistega, ki se peha za dobičkom - ne tistih zdravnikov, ki tudi kot koncesionarji delajo po vesti in Hipokratovi prisegi.

Leto dni smo prosili za sprejem pri ministru za zdravstvo. Ko nas je končno sprejel, ni zmogel mirno poslušati naših pripomb, ampak je takoj prešel v verbalni napad, še posebej na prisotno poslanko, češ da so vsi ostali poslanci SD za zakon, ona pa ne. Kakor da ne bi imeli ločene zakonodajne in izvršne oblasti! Predsednik vlade je, ko nas je sprejel, obljubil, da zakon ne bo šel prej v parlament, dokler ne bo usklajen s pripombami civilne iniciative, kar Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva gotovo je. Doslej je predlog zakona usklajen le z zainteresiranimi zdravniki.

Zakona, kakor je zdaj koncipiran, parlament po moji presoji ne bi smel sprejeti, saj je s sprejemanjem zakonov odgovoren za življenje ljudi, tudi za njihovo zdravje ali zdravljenje.