Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva je bilo ustanovljeno 20. junija 2006. Od tedaj dalje deluje neprekinjeno.
Ustanovljeno je bilo kot odziv na škodljivo privatizacijo in komercializacijo zdravstva, ki jo je s pospešenim podeljevanjem koncesij izvajal tedanji minister za zdravje Andrej Bručan, za njim pa še ministrica Zofija Mazej Kukovič. Gibanju je uspelo zaustaviti privatizacijo zdravstvenih domov. Posledice razgradnje zdravstvenih domov pa so ostale. Več kot 30% zdravstvenih domov ne more več izvajati vseh zakonsko določenih nalog zdravljenja prebivalstva, za katerega so zdravstveni domovi zadolženi. Odgovornosti za razgradnjo zdravstva ni doslej nosil še nihče!

Naslednji poskus privatizacije premoženja javnih zavodov in komercializacija dejavnosti javnih zavodov je potekal v času vlade Boruta Pahorja, ministrov za zdravje Boruta Miklavčiča in Dorijana Marušiča ter ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs. Sporni Predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti ministra Boruta Miklavčiča je razkril enake oz. podobne privatizacijske namene nove oblasti, kot smo jim v Gibanju nasprotovali pod prejšnjo oblastjo. Gibanje je postalo moteče za oblast, ker je javnost seznanjalo s pravo vsebino spornega zakona. To je po naši oceni botrovalo tedanjim sicer neuspešnim poskusom ukinitve Gibanja.

Zaradi odpora javnosti je bil umaknjen sporni privatizacijski zakon Boruta Miklavčiča. Hkrati sta minister Borut Miklavčič in ministrica Irma Pavlinič Krebs pripravila Odlok o prodaji državnega premoženja, s katerim sta želela prodati tri bolnišnice in zemljišča na elitnih lokacijah v Ljubljani, čeprav te bolnišnice javno zdravstvo potrebuje. Odlok je bil netransparenten in pripravljen v nasprotju z zakonom. Prodajo treh bolnišnic smo uspeli preprečiti.


Nato je vlada želela privatizirati in komercializirati vse javne zavode in ne le tistih s področja zdravstva s pomočjo krovnega zakona o javnih zavodih Irme Pavlinič Krebs. Predlog zakona je v končni verziji nosil naziv Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena. Po tem zakonu bi se lahko premoženje vseh javnih zavodov preneslo z države in občin na same javne zavode, ki bi se jih lahko preoblikovalo v neke vrste komercialna podjetja z upravami, direktorji in nadzornimi sveti. Uporabniki bi v tako preoblikovanih javnih zavodih izgubili svoj dosedanji vpliv na delo javnih zavodov. S prenosom premoženja z države in občin na javne zavode bi se izgubila javnost postopkov odsvajanja premoženja javnih zavodov. Predvidena je bila možnost vstopa zasebnega kapitala v lastnino javnih zavodov. To je bil načrt, po katerem bi lahko premoženje javnih zavodov postopno in skrito očem javnosti izginilo v zasebnih žepih. Odprla bi se tudi vrata koncesijam v zdravstvu brez ustreznih omejitev.


Gibanje je tudi tokrat odigralo pomembno vlogo in se skupaj z drugo civilno družbo učinkovito uprlo privatizacijskim težnjam vlade. Sporni Predlog Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena ministrice Irme Pavlinič Krebs je bil umaknjen tik pred zadnjimi postopki sprejemanja v Državnem zboru RS. Zaradi predčasnih volitev vlada ni uspela vložiti posameznih področnih zakonov, ki so bili nekateri že pripravljeni z enako ali podobno vsebino kot sporni krovni zakon ministrice Irme Pavlinič Krebs.