Gibanja je imelo novinarsko konferenco dne 17.8.2011. O problematiki reformnih predlogov so stališča Gibanja predstavili:

• dr. Spomenka Hribar – publicistka, filozofinja, sociologinja in soustanoviteljica Gibanja;
• mag. Erik Brecelj - dr. med. specialist kirurgije, zaposlen na Onkološkem inštitutu RS;
• Milka Krapež - koordinatorka društev kroničnih bolnikov Slovenije, članica Kolegija Gibanja;
• mag. Julijana Bizjak Mlakar - višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu, pooblaščena aktuarka, poslanka DZ RS, pobudnica in soustanoviteljica Gibanja in
• mag. Irena Kirar Fazarinc – dr. med. spec. ginekologije in porodništva;

Gibanje, ki se mu je s podpisi pridružilo več kot 74.000 državljanov, ugotavlja, da javna razprava o reformnih predlogih ni bila transparentna. Netransparentna priprava reformnega dokumenta ni skladna s priporočili WHO (World Health Organisation) in Evropske komisije.

Reformni dokument se kljub mnogim pripombam, ki jih je ministru posredovalo tudi Gibanje, po koncu javne razprave v ključnih točkah ni spremenil. Predlogi iz javne razprave javnosti niso bili predstavljeni, prav tako tudi ne razlogi, zaradi katerih so bili upoštevani ali zavrnjeni.

1. Gibanje podpira naslednje reformne predloge nove organizacije zdravstva: krepitev preventive, promocije zdravstva, krepitev dostopa do zdravljenja na podeželju - ruralne referenčne ambulante v sklopu zdravstvenih domov, skrajšanje čakalnih dob, združevanje dežurnih mest - ki ne ogroža zdravstvene varnosti bolnikov, vlaganja v človeške vire in v zdravstveno tehnologijo ter krepitev strokovne avtonomije javnih zavodov.

2. Gibanje nasprotuje finančno avtonomnim javnim zavodom in njihovi organizaciji po predlogu Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena bivše ministrice Irme Pavlinič Krebs, kot to predlaga minister (str. 15 - str. 17).

Minister za zdravje in vlada nimajo soglasja prebivalstva za organizacijo zdravstva po predlogu zakona bivše ministrice. Nasprotno, predstavniki 800.000 prebivalcev predlogu zakona bivše ministrice nasprotujejo.

Gibanje nasprotuje reformnemu predlogu organizacije javnih zavodov, ker prinaša:

• komercializacijo zdravstvene dejavnosti, oblikovanje profitnih javnih zavodov, finančno avtonomijo javnih zavodov in mešanje javnega ter zasebnega lastništva javnih zavodov;

To vodi v privatizacijo javnih zavodov. Po tujih in domačih izkušnjah prineseta komercializacija in privatizacija zdravstva višje stroške zdravljenja in manj dostopno zdravljenje; Javni zavodi bi morali biti nepridobitne organizacije, kar pomeni, da bi se lahko njihov dobiček porabljal le za izvajanje javne dejavnosti, ne pa, da si ga delijo uprave, nadzorni sveti, lastniki in izvajalci, kot to predvideva predlog spornega zakona in s tem reformni dokument. Pred posledicami organizacije zdravstva v profitnih oblikah svarita WHO in Komisija EU v mnogih dokumentih.

• upravljanje javnih zavodov po principu gospodarskih družb t.j. z upravami in nadzornimi sveti brez ustreznega vpliva uporabnikov ter zaposlenih. Nesmiseln je tudi reformni predlog, po katerem bi imel vsak javni zavod svoje delovne normative (str. 16).

Za kakovostno in dostopno zdravstvo je po ugotovitvah WHO pomembno enakopravno sodelovanje ustanovitelja, uporabnikov in izvajalcev zdravstvenih storitev. Naloga ministrstva in ne direktorjev zavodov je, da določi delovne normative na področju zdravstva v državi;

• izločitev zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev; To bi povzročilo plačno izsiljevanje in kaotično stanje v zdravstvu, kar bi podražilo zdravstvene storitve in zmanjšalo dostopnost do zdravljenja; Direktorji bi imeli večje možnost šikaniranja osebja - pogodb z zdravniki, ki bi opozarjali na nepravilnosti v zdravstvu, ne bi sklepali - zdravstvo bi bilo še bolj podvrženo netransparentnosti in nepotizmu; oslabilo bi sodelovanje uporabnikov in izvajalcev;
• še večje mešanje javne in zasebne zdravstvene dejavnosti, čeprav tuja in domača praksa kažejo, da prav to povzroča zlorabe javnih sredstev, časa v javni službi in pacientov, ki jih zdravniki za svoje večje popoldanske zaslužke usmerjajo v svoje ali druge zasebne popoldanske ambulante;

Minister predlaga do 30 letne koncesije, čeprav je prav pretirano podeljevanje koncesij povzročilo razpadanje zdravstvenih domov, zaradi katerih danes več kot 30% zdravstvenih domov ni več sposobnih v skladu z zakonom skrbeti za zdravje prebivalstva, za katerega je pristojno.

Neustrezen je tudi predlog, po katerem bi se občinam odvzelo pristojnosti podeljevanja koncesij in se jih preneslo na ministrstvo za zdravje. Občine so lastniki zdravstvenih domov in odgovorne za zagotavljanje primarnega zdravstvenega varstva.

3. Gibanje se ne strinja, da bi mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni določila Vlada RS (str. 14), t. j. brez ustreznega vpliva javnosti, ki ga sicer omogoča zakonodajni postopek.

To je v nasprotju s priporočili WHO o decentralizaciji primarnega zdravstvenega varstva in o vlogi lokalnih skupnosti pri oblikovanju sprememb v zdravstvu.

Občine so tudi lastniki zdravstvenih domov, ki so bili večinoma zgrajeni s samoprispevki lokalnega prebivalstva. Javna sredstva za zdravstvo plačuje prebivalstvo, ki plačuje tudi vlado, zato le-ta ne bi smela izključevati prebivalstva iz soodločanje o stvareh, ki ga zadevajo.

4. Gibanje se ne strinja, da imajo zbornice še naprej javna pooblastila opravljanja strokovnega nadzora. Predlagamo ustanovitev neodvisne agencije za kakovost, nadzor in licenciranje, ter prenos javnih pooblasti z zbornic na to agencijo.

Praksa kaže, da strokovni nadzor zbornic, ki ga izvaja, ni učinkovit. Zbornice so ustanovljene zaradi varovanja interesov svojih članov, zato ne morejo ustrezno varovati interese bolnikov.

5. Gibanje se ne strinja z ukinitvijo skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

S tem bi plačniki zdravstvenih storitev (uporabniki) izgubili vpliv na poslovanje ZZZS. Vpliv uporabnikov na ZZZS bi bilo treba okrepiti.

Gibanje meni, da bi dokument moral predvideti iskanje finančnih rezerv tudi v prepovedi dela po podjemnih pogodbah z lastnimi zaposlenimi; v delu v izmenah javnih zavodov; v skrajšanju neupravičeno dolgih dopustov in drugih nepotrebnih odsotnosti zdravstvenega osebja; v boljšem nagrajevanja zdravstvenega osebja, ki delajo več in bolje - večji delež variabilnega dela plače; v prepovedi opravljanja dela hkrati v javnem in zasebnem zdravstvu; v omejitvah dela po koncesijah; v boljšem nadzoru zdravstvene dejavnosti; v znižanju stroškov javnih naročil za 30%; v znižanju cen zdravil in medicinsko tehničnih pripomočkov ter v zagotovitvi transparentnosti dela izvajalcev zdravstvenih storitev.

Kolegij Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva