ODBOR DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE

ZA NOTRANJO POLITIKO, JAVNO UPRAVO IN PRAVOSODJE

JAVNA PREDSTAVITEV MNENJ

O PREDLOGU ZAKONA O IZVAJANJU DEJAVNOSTI SPLOŠNEGA POMENA  (ZIDSP)

(13. september 2011)

Sejo je vodil dr. Vinko Gorenak, predsednik odbora.

Seja se je pričela ob 13.00.

            PREDSEDNIK DR. VINKO GORENAK: Če dovolite, bi pričel javno predstavitev mnenj o predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena.

            Vsem navzočim lep pozdrav. Udeležba je zelo velika, moram reči, da običajno nismo vajeni tako velikih udeležb, kar kaže tudi na zanimanje za tematiko o kateri bomo govorili.

            Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje organizira današnjo javno predstavitev mnenj na podlagi odločitve sprejete na predlog poslanke mag. Julijane Bizjak Mlakar.

            To odločitev smo sprejeli na 35. seji Odbora 29. junija 2011.

            Namen javne predstavitve mnenje je pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ki bodo podlaga za njegovo obravnavo na matičnem delavnem telesu.

            Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore na nekatera vprašanja, med katerimi izpostavljam naslednja.                                   

            1. Ali je prenos pristojnosti na izvajanje dejavnosti splošnega pomena, pri čemer se država umika o strateško usmerjene dejavnosti, ustrezno urejeno, ustrezno urejanje javnega sektorja.

            2. Ali je bilo predhodno za privatizacijo in komercializacijo javnih zavodov, ki bo

bistveno poseglo v socialno doseženo soglasje širše javnosti odnosno prebivalstva.

            3. Ali se civilna in strokovna javnost strinja s takšnim urejanjem javnega sektorja, kot je v predlogu zakona.                                              

            4. Ali ima zakon ustrezne varovalke in omejitve pred zlorabami javnega premoženja, časa v javni službi, uporabnikov javnih storitev ter katere so te varovalke.

            5. Ali se predlagane spremembe na področju lastništva javnih zavodov v javnem interesu.

            6. Kako naj bi predlagana privatizacija in komercializacija javnih  zavodov pripomogla k večji kakovosti, boljši dostopnosti in cenejšim storitvam dejavnosti splošnega pomena.

            7. Kakšne bodo posledice finančne avtonomije javnih zavodov na področju zlorab javnih sredstev, časa v javni službi in uporabnikov.

            8. Ali bodo občine in država še lahko uresničevale javni interes v primeru uveljavitve zakona oziroma v primerih nesoglasij z avtonomnim vodstvom zavodov oziroma v primerih odsvojitve javnih zavodov.

            9. Kakšni bodo učinki izločitve uporabnikov iz odločanja o izvajanju dejavnosti splošnega pomena glede na predlagane organizacijske spremembe vodenja javnih zavodov po principu gospodarskih družb.

            10. Ali so v zakonu izvedena ločitev javne in zasebne dejavnosti oziroma ločitev javnega in zasebnega lastništva, kar je dolgoletna zahteva civilne družbe.

            11. Ali zakon ureja področje koncesij na občini, ki bi onemogočil nadaljnjo razgradnjo javnih zavodov.

            12. Ali so upravičeni številni pomisleki, ki so jih podale občine in skupnost občin Slovenije, sindikati, zveze društev upokojencev Slovenije in druga društva ter gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki opozarjajo na škodljive posledice predlogov v zakonu in zakona ne podpirajo.

            13. Ali je možno predlog zakona spremeniti z amandmaji tako, da bi bil zavarovan javni interes in kako ali pa ga je treba celo zavrniti.

            Če mi dovolite nekaj tehničnih napotkov. Sam bom sejo vodil do približno 14.00, 14.15 ure, nato me bo nadomestil podpredsednik odbora to je gospod Gumzar kar seveda na potek javne predstavitve mnenj ne bo vplivalo.

            Sicer pa še nekaj uvodnih pojasnil. Najprej bomo poslušali predstavnico Vlade gospo mag. Heleno Kamnar, ki ji časa ne bom omejeval, ker je vendarle Vlada predlagatelj in nekako sva se dogovorila, da bo trajalo 15 minut.

            Glede na število prijavljenih, ki jih je sedaj že kar veliko imate pa možnost še prijaviti se, tamle na zadnji klopi so prijavnice, bi vas prosil s ciljem, da končamo to javno predstavitev mnenj v nekem razumsko doglednem času, da se razpravljavci, ki ste prijavljeni k razpravi nekako omejite, okvirno govorim, sedem minut, pri čemer poudarjam, da vas ne bom nasilno prekinjal, pa vendarle iz vljudnosti do vseh, če hočemo priti do konca, prosim, da se take omejitve držite.

            Če je vse jasno kako bo potekala javna predstavitev mnenj, potem lahko povabim k besedi gospo Kamnarjevo.

            Odbor ni predviden, obveščam pa vas, da si lahko postrežete s sokovi, vodo v avli pred dvorano. Gospa Kamnarjeva, izvolite.

            MAG. HELENA KAMNAR: Hvala lepa gospod predsednik, spoštovani. Jaz bi se v svojem uvodu danes osredotočila predvsem na tista vprašanja, ki so bila v dosedanji razpravi o predloženem zakonu najbolj izpostavljena in do katerih ste se nekateri najbolj kritično odzvali.

            Pričakujem, da bo del te kritike pokazala tudi današnja razprava, zato bi želela v svojem uvodu predvsem pojasniti namen nekaterih rešitev in povedati kakšne so pričakovane posledice, ki po sodbi Vlade, ki je zakon predložila, nikakor niso takšne, kot jih nekateri kritiki omenjajo doslej.

            Zakon je bil pripravljen na podlagi temeljite analize sedanjega stanja in natančnega identificiranja kritičnih točk na področju urejanja področja javnih služb oziroma predvsem statusnih oblik, ki javne službe izvajajo.

            V sled tega je namen zakona, ki smo ga predložili v razpravo odpraviti nekatere nedoslednosti in pomanjkljivosti dosedanjega urejanja področja, pri čemer se je treba zavedati, da imamo opravka z zakonom, ki določa splošni okvir v katerem naj bi se potem s področno zakonodajo, ustanovitvenimi akti, statuti in po hierarhiji navzdol tudi drugimi akti urejala posamezna vprašanja na področju posamezne javne službe oziroma posamezne institucije, ki javno službo izvaja.

            Tako, da je pravzaprav pripisovati temu zakonu, da bo unesel v urejanje oziroma v zagotavljanje javne službe neprimernosti, da po povzročil neupravičeno privatizacijo, tajkunizacijo, kar smo pogosto bili priča ob razpravah v tem zakonu in morebitne druge, torej oslabljeno zagotavljanje javnih storitev, zmanjšanje kakovosti, razpršitev do sedaj državnega premoženja.

            Mislim, da na podlagi tega zakona soditi, da se bo to zgodilo ni upravičeno.

            Dovolite mi, da v nadaljevanju skušam ovreči te trditve, ki so se do sedaj v javnosti pojavile.

            Zakon, kot pravim, ureja temeljni okvir za delovanje.

            Prvo vprašanje, ki ga želi zakon urediti je vprašanje obsega normiranja, ki naj bi se potem pojavil v področni zakonodaji.

            Če se spomnimo nazaj, tudi zakon o zavodih, je skušal določati temeljni okvir normiranja, vendar je potem zakonodaja, ki je sledila na posameznih področjih od zdravstva, ki je bil prvi zakon, pa še danes velja, do visokega šolstva, ki se je zgodil potem z novelo leta 2002 zgolj povzela in ne razgradila naprej, sedaj jasno postavljamo kaj so tiste vsebine, ki bi jih področna zakonodaja morala natančno urediti.

            To so vprašanje, ki se nanašajo tako na obseg dejavnosti splošnega pomena, tako na obseg dopolnilne dejavnosti, tako na oblikovanje cen, na način financiranja in tudi na to kakšni javni zavodi bodo na posameznih področjih lahko opravljali dejavnost, ali bodo to javni zavodi, ki bodo imeli omejeno ali neomejeno odgovornost, statusno obliko teh dveh javnih zakonov pa določamo v tem sistemskem oziroma statusnem zakonu.

            To se pravi s tem zakonom mi ne dajemo za nobeno področje definicije kako bo urejeno vprašanje, kdo bodo izvajalci ampak dajemo zgolj nabor možnih izvajalcev, ki jih bo posamezni zakon na posameznem področju iz tega nabora izbral, ko bo za posamezno področje narejena presoja katera oblika se v posameznem primeru najbolje prilega ciljem, ki jih želimo zasledovati.

            Naj povem, da je za razliko od dosedanje ureditve obvezna sestavina normativnega urejanja posameznega področja določitev javne mreže, ki je izjemnega pomena zlasti, ko govorimo o vstopanju zasebnega sektorja v izvajanje javne službe.

            Za razliko od dosedanje ureditve, ki ni bila v nobeni sistemski zakonodaji natančneje urejena, je pa seveda od leta 1991 dalje dopuščala zasebne izvajalce pri izvajanju javne službe, sedaj jasno povemo, da zasebni sektor vstopa v izvajanje javne službe samo takrat, kadar javni sektor ni zadosti velik, da bi pokril vse potrebe prebivalstva oziroma vso tisto javno službo, ki jo država preko svoje zakonodaje se zaveže, da jo bo zagotavljala prebivalstvu.

            Drugo vprašanje, ki ga ta statusni zakon ureja je vprašanje financiranja.

            Tudi vprašanje financiranja podrobnejše urejanje financiranja je prepuščeno področni zakonodaji.

            V enem delu pa ta zakon pove, da je se financiranje ureja na podlagi določitve cene javne storitve.

            Mi imamo danes sistem, kjer pravzaprav za .../Glas iz dvorane./... zato ker je način financiranja urejen tako, da se preprosto financirajo izvajalci takšni kakšni so, da so vzpostavljeni mehanizmi kontroliranja teh izvajalcev preko kadrovskih načrtov, preko soglasij takšnih in drugačnih ustanoviteljev, včasih tudi financerja in sama cena posamezne storitve jo lahko izračunamo na podlagi zaključnega računa in posameznih drugih elementov, ki jih pridobimo od javnih zavodov šele post festum (?).

            Sedaj je predvideno, da bo cena javne storitve osnovna kategorija, ki bo tista, ki bo podlaga za financiranje, potem bo pa država to ceno subvencionirala uporabniku v kolikor bo to plačljiva storitev, kar bo zopet določeno v posameznem področnem zakonu ali pa zagotavljala financiranje iz blagajn javnega financiranja.

            Ta zakon bo dopolnjen tudi z zakonom o javnih financah, ki je ravnokar v vladni proceduri, računamo, da bo naslednji teden že v Državnem zboru in ta zakon dopolnjuje rešitve o financiranju javnega zavoda.

            V tem trenutku vzpostavlja dva osnovna tipa financiranja, enega za javne zavode z omejeno odgovornostjo, kjer je strikten princip financiranje storitev in drugega za financiranje javnih zavodov z neomejeno odgovornostjo, ki se približujejo principu financiranja neposrednih proračunskih uporabnikov, vendar ni identičen.

            Tretje vprašanje, ki ga zakon ureja, je vprašanje izvajanja dejavnosti splošnega pomena.

            Vprašanje izvajanja je urejeno tako, kot je do zdaj urejeno v samem zakonu o zavodih in potem področni zakonodaji, torej izvajalci so lahko in so prvenstveno javni zavodi, izvajalci so lahko tudi drugi subjekti zasebnega prava in posamezniki, če za izvajanje dejavnosti pridobijo koncesijo.

            Za razliko od sedanje ureditve v tem zakonu precej natančno urejamo kako se podeli koncesijo, kaj vse je treba urediti v posameznem koncesijskem aktu v pogodbah, kar je bilo do sedaj urejeno v posameznih področnih zakonih, ne vedno na enak in včasih tudi ne na povsem jasen in natančen način.

            Poleg tega predvideva dve statusni obliki javnega zavoda. Ena statusna oblika javni zavod z omejeno odgovornostjo, ta statusna oblika je v resnici predvidena za večje javne zavode, ki imajo manjši obseg proračunskih sredstev od polovice njihovih virov financiranja.

            Prilega se ureditvi kakšno že imamo na področju zdravstva, kjer zdravstvena zavarovalnica plačuje storitve, sklepa pogodbe o financiranju in ta princip naj bi se v bodoče razširil tudi na nekatera druga področja na način, kot bo določeno v področni zakonodaji.

            Bistvo tega zavoda z omejeno odgovornostjo je povečana avtonomija.

            To pomeni večjo samostojnost v poslovanju, kar pa hkrati pripelje s seboj tudi večjo odgovornost za izvajanje nalog, ki jih financira država preko javnih blagajn oziroma večja odgovornost do uporabnikov javnih storitev.

            Premoženje teh zavodov bo v njihovi lasti. To ne pomeni, da se država popolnoma umika ampak pomeni, da bo imela v teh zavodov finančno naložbo.

            In preko spremljanja te finančne naložbe in mehanizmov, ki bodo vzpostavljeni preko nadzora bo moč zagotavljati, da se premoženje tudi v teh zavodih ne bo zmanjševalo ampak da se bo najmanj ohranjalo na nespremenjeni vrednosti.

            Seveda obstajajo nevarnosti, da se morebitno zmanjšanje tega premoženja zgodi in to ustanovitelj ugotovi šele post festum.

            V sled tega je že sedaj predviden režim, ki prepoveduje prosto razpolaganje z nepremičnim premoženjem v nadaljevanju pa bo ta določba v zakonu dopolnjena tudi z omejitvijo pri razpolaganju s premičnim premoženjem večje vrednosti.

            Podrobneje bodo tudi ta vprašanja urejena v področni zakonodaji.

            Včasih, torej ravno okrog tega premoženja je bilo izjemno veliko kritičnih besed izrečenih.

            To je režim, ki ga imamo na javnih univerzah od leta 2004 dalje.

            Javne univerze niso zaradi tega zmanjšale svojega premoženja ampak ga, sem šla pogledati tudi bilance in bilanco premoženja države, ga nenehno povečujejo.

            Torej bojazen, da bi javni zavodi zaradi tega, ker imajo v lasti premoženje, se do tega premoženja obnašale neodgovorno, je povsem odveč.

            Res pa je, da so v samem zakonu že predvideni mehanizmi kako se pravzaprav to premoženje, ki je v lastni ne sme prenašati na koga drugega in tudi glede na to, da odpiramo možnost, da je poleg države ali občine še kdo drug lastnik tega premoženja oziroma ima finančno naložbo, lastnik je zavod ima finančno naložbo v takem zavodu, so zelo natančno rešena vprašanja, ki preprečujejo, da bi iz izstopa iz tega ustanovitvenega vložka prišlo do zmanjšanja premoženja celega zavoda.

            Tako da po naši sodbi bojazen za to je v resnici odveč.

            Če se morda v tem sklopu obrnem še na vprašanje razpolaganja s presežkom.

            Tudi razpolaganje s presežkom ni urejeno na drugačen način, kot je bilo do zdaj urejeno. Zakon določa, da se presežek iz dopolnilne dejavnosti, torej presežek, ki ni iz dejavnosti javne službe, uporablja za izvajanje predvsem temeljne dejavnosti.

            Pojem izvajanja dejavnosti je seveda širok pojem in vključuje tako investiranje v osnovna sredstva, kakor financiranje tekoče dejavnosti, vključno seveda z zagotavljanjem plačila plač, bodisi novih zaposlenih, bodisi obstoječih zaposlenih in seveda dodatkov za povečan obseg dela iz naslova tržne dejavnosti, kar pa regulira natančno plačna zakonodaja in na njej temelječi podzakonski akti, kar pomeni, da ni v celotnem pravnem režimu omogočeno, da bi prišlo do tega, ker je bilo tudi izpostavljeno, da bi se presežki stekali v zasebne žepe vodstva oziroma uprav, ki bodo na načelu posameznih zavodov.

            Drugi tip javnih zavodov so javni zavodi z neomejeno odgovornostjo, kot sem že rekla, ti imajo sicer svojo strokovno avtonomijo v polni meri, imajo pa poslovno avtonomijo mnogo bolj okrnjeno, ker bo že sam način financiranja takšen, da bo temeljil na dejanskih stroških, ki jih bodo porabili za izvajanje javne službe in na tem segmentu ne bo dopuščal, da bi se kakršnikoli presežki ustvarjati, to bo tudi spremljano iz strani financerja in ustanovitelja, seveda pa bodo še vedno tako kot do sedaj vsi javni zavodi lahko, če bo v področni zakonodaji tako določeno in potem v ustanovitvenem aktu zapisano, izvajali tudi dopolnilno dejavnost v obsegu in vrsti, kot bo to določeno s področno zakonodajo.

            Tudi ta morebitni presežek bo namenjen za izvajanje dejavnosti.

            In še zadnje področje, to je področje nadzora. Sam zakon predvideva, da se bo nadzor okrepil predvsem nad izvajanjem dejavnosti javne službe.

            Nadzor bo seveda tudi finančen, ki bo izvajal v pretežni meri financer oziroma ustanovitelj, pri večjih ravnih zavodih, zlasti tistih z omejeno odgovornostjo pa je predviden tudi nadzorni svet, kjer ima ustanovitelj predvideno večino in prek tega omogoča tudi finančni nadzor.

            Glede na povedano menim, da je tudi bojazen za komercializacijo javnih zavodov precej neupravičena.

            Pri koncipiranju zakona so šli razmisleki tudi v to smer, da bi javne zavode očistili dopolnilne dejavnosti in bi bili namenjeni izvajanju izključno samo javne službe.

            Vendar glede na genezo razvoja javnih zavodov morate upoštevati, da so prišli iz organizacij združenega dela, kjer so opravljeni pravzaprav kompletno, takrat imenovano družbeno dejavnost, ki je bila dosti širša o javne službe, ki smo jo potem v 90-ih letih zdefinirali, bi pravzaprav prišlo do tega, da bi zmogljivosti javnih zavodov, ki so bile financirane v veliki meri tudi iz javnih sredstev bile prevelike.

            Na ta način bi sicer odprli prostor zasebnemu sektorju, vendar je bila splošna ocena, da bi takšen nadaljnji razvoj lahko povzročil več škode kot koristi.

            Tudi mednarodne primerjave kažejo na to, da se da ob ustreznih normativnih podlagah zagotoviti sobivanje zasebnega in javnega v eni instituciji, če so seveda pravila ravnanja jasna, če opravljamo dopolnilno dejavnost, plačujemo tudi uporabo osnovnih sredstev predvsem ki so bila pridobljena na podlagi javnih sredstev, potem bojazni o prelivanju iz zasebnega v javno ni več problematično.

            Res pa je, da je to problem, ki se ga lotevamo že nekaj let na področju računovodstva in da pri tem javni zavodi v vseh primerih niso najbolj zgledni, tako da bo verjetno potrebno tudi na področju računovodenja narediti še kakšen napor v smeri bolj natančnega razmejevanja, tako prihodkov kot stroškov.

            S tem bi jaz končala. Hvala lepa za vašo pozornost.

            PREDSEDNIK DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Prijavljenih govornikov je praktično trideset, še se je povečalo, pomeni, da imamo verjetno precej več kot štiri ure, vrstni red bo tak, kot ste se prijavljali ali prej po meilih ali zdaj v dvorani.

            Da pa bi delo lažje teklo, vas bom s temle gongom opozoril, ko vam bo poteklo sedem minut, tako da takrat prosim, če zaključite misel.

            Sledi poslanka gospa Julijana Bizjak Mlakar, izvolite.

            JULIJANA BIZJAK MLAKAR: Hvala lepa. Vesela sem, da je danes ta visoki dom zasedla civilna družba. Upam, da jo bodo slišali tisti, ki so že dolgo časa gluhi za glas ljudstva.

            Razpravljamo namreč o zakonu bivše ministrice v ozadju katerega je mnogo zasebnih interesov.

            Uveljavljanje zasebnih namesto javnega interesa ni v Sloveniji nič novega. Dobro so nam znani primeri plenjenja in tajkunizacije prej družbenih podjetij.

            Domačijske naveze bank, podjetnikov in oblastnikov ter pasivna ostala javnost so omogočili nekaznovano plenjenje podjetij in zmanjševanje pravic delavstva in socialnih ter zdravstvenih pravic prebivalstva.

            Pravice delavstva so se zmanjšale do te mere, da se zaposlene šikanira in postavlja v brez praven položaj, celo brez plač in brez plačanih prispevkov, čeprav so to po zakonu kazniva dejanja.

            Pristop urejanja javnih služb, ki ga uvaja ta zakon, je znan iz časa prevlade neoliberalne politične doktrine o organizaciji javnega sektorja pod nazivom new public menegement.

            Ta doktrina ni dala obljubljenih rezultatov, to je povečanju učinkovitosti javnega sektorja, zato je postala predmet hude mednarodne kritike in je bila pred dvajsetimi leti opuščen.

            Čeprav ta dejstva prizna pripravljavec zakona, kljub temu v zakonu predlaga ureditev javnega sektorja na način, kot se je ta urejal v času prevlade kritizirane neoliberalne politične doktrine.

            Do zakona je kritičnih oziroma mu nasprotuje množica tistih, ki govorijo v imenu okoli 800.000 državljanov.

            Zakonu nasprotuje tudi skupnost občine Slovenije, med drugim vsi opozarjajo, da zakon odpira vrata tudi najhujši obliki privatizacije, to je izginotju javnih stavb in opreme v zasebne roke, da uvaja komercializacijo javnih zavodov, da ni izvedene ločitve javnega od zasebnega, kar zahteva prebivalstvo že vrsto let.

            Vrstijo se pozivi poslancem naj zakon zavrnemo, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo, pravijo.

            Ministrstvo za javno upravo naj bi si pri tem zakonu dovolilo številne manipulacije od spreminjanja naslova zakona o javnih zavodih do sedanje nerazpoznavnega naslova, do spreminjana terminologije, ko se je na primer profitna dejavnost preimenovala v dopolnilno dejavnost, do nedopustne manipulacije s sindikati, o kateri sem brala včeraj.

            Konfederacija sindikatov 90 Slovenije namreč zahteva umik z zakona. Pri tem navajajo naj bi bil zakon, ki ga je Vlada vložila v parlamentarno proceduro spremenjen v bistvenih točkah glede na tekst, ki naj bi bil prehodno usklajen s sindikati.

            Čas je, da zahtevamo zaustavitev dolgoletnega plenjenja, ki ogroža socialno državo. Samo od sebe se namreč ne bo nič spremenilo.

            Če ne bomo povezani, če ne bomo stopili skupaj tisti, ki nam ni vseeno kako viži slehernik med nami in od vseh oblastnikov zahtevali delo v javnem interesu, bo šel voz vedno hitreje navzdol.

            Ni presenečenje, da se pohlepne elite ozirajo po še zadnji trdnjavi socialne države po javnih zavodih.

            Plenjenje javnih sredstev preko javnih razpisov po ceni prodaje javnega premoženja, oškodovanje javnih sredstev in javnega interesa ter korupcije očitno ni več dovolj. Sedaj želijo elite dobiti v last še preostalo javno premoženje.

            Zato ni čudno, da se po uničenju podjetij sega še po preostalem javnem premoženju.

            V igri je veliko premoženja, v stavbah, zemljiščih, na elitnih lokacijah in visokih dobičkih nekaterih zavodov.

            Popušča se pohlepu po trženju storitev javnega interesa in zaslužku na plečih vse boj revnega prebivalstva.

            Tem elitam in njihovih zaveznikom iz politike ter od drugod naj danes povemo, da je bilo plenjenja dovolj, da javnih  zavodov ne bomo pustili še naprej privatizirati in komercializirati.

            Prebivalstvo ni nikoli soglašalo s prenosom premoženja z države in občin na javne zavode, ki naj bi bili finančno avtonomni, kar je predlagano v zakonu.

            Državi in občini bi ostalo odgovornost za izvajanje javnih služb, ne bi pa imele vzvodov, da bi preprečili zlorabe vodilnih v javnih zavodih.

            Uprave bi se ob zgrešenih investicijah izognile odgovornosti. Poučna sta primera Darsa in Primorske univerze, kjer imamo podobno finančno avtonomijo.

            V obeh primerih je prišlo do oškodovanja javnega premoženja, odgovarjal pa ni nihče.

            Bivša rektorica Lucija Čok se je zainvestirala, prišlo je do oškodovanja javnega premoženja. Premoženje univerze bi šlo na dražbo, če javne dražbe ne bi sodišče dvakrat zaustavilo.

            Proti rektorici so bile vložene kazenske ovadbe. Iz ust rektorja Bohinjca smo letos 26. maja na zaslišanju v parlamentu slišali, da je gospodarska škoda res nastala, vendar so bile vse ovadbe zavržene in je zato zgodba zaključena, kar tako, zgodba je zaključena.

            Velika svinjarija ni kaznivo dejanje, le če to omogoča zakon in ta isti rektor je zagovornik tega zakona in predlagatelj še hujšega zakona o univerzah, s katerim bi lahko vodilni na univerzi z javnimi sredstvi ravnali, kot da gre za njihova zasebna sredstva.

            Po zasebnem in nejavnem pravu je zapisal v predlogu zakona, kdo bo zaustavil pohlep, če ne angažirana civilna družba.

            Prebivalstvo prav tako ni dalo soglasja za mešano lastništvo javnih zavodov, kar zakon omogoča.

            Iz tranzicijske prakse vemo, da se bo takšno solastništvo končalo v prelivanju sredstev zasebne roke in v izginotju javnih zavodov.

            Domače in tuje izkušnje dokazujejo, da javno zasebno partnerstvo podraži javne storitve in jih naredi manj dostopne.

            V javnem zasebnem partnerstvu doma za starejše občane v Idriji, se je oskrbni dan čez noč podražil za 44%, koliko starostnikov si to lahko še privošči.

            Številne analize iz tujine kažejo, da je verjetno s smrtjo oskrbovancev bistveno večje v profitnih domovih za starejše, kot v neprofitnih.

            Zasebniki naj bi v prid profita varčevali tudi pri kakovosti oskrbe. Žal moram končati, bom dala potem razpravo, vendar bi poudarila naslednje, da ta zakon ne rešuje nobenega problema javnega sektorja, legalizira pa anomalije, ki so se pojavljale v praksi.

            Vlada za škodljivi zakon nima soglasja prebivalstva in tudi ne soglasja ekonomsko socialnega sveta kar kaže množica sporočil, ki smo jih dobili v Državni zbor.

            Zakona se ne da popraviti z amandmaji, zgrešen je celoten koncept in bi bilo potrebno z amandmaji poseči v skoraj vse člene zakona in domisliti manjkajoče rešitve.

            Javni poziv po umiku škodljivega zakona sta v svoji poslanici zahtevala dr. Spomenka Hribar in znani kirurg, človekoljub dr. Erik Brecelj, zato pozivam odgovorne, naj sporni zakon umaknejo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Ploskanje sicer ni predvideno ampak tudi sam bi se pridružil temu. Sledi nastop gospe Francke Ćetković.

            FRANCA ĆETKOVIĆ: Spoštovani. Predhodna govornica je veliko vsebinskih poudarkov povedala, tako da bom zelo kratka.

            Najprej bi vseeno želela na nek način pohvaliti vse, ki so delali na tem zakonu, predvsem pa na poglobljeni analizi obstoječega stanja in seveda tudi na primerljivih analizah ureditve v drugih državah je ogromno in dragoceno gradivo.

            Ko človek bere to gradivo pa ima občutek, da so to pisali različni ljudje, ker eni ugotavljajo, da so takšne in takšne rešitve neustrezne, da se kasneje te rešitve, kot navedene neustrezne, pojavljajo v zakonih.

            Torej mislim, da so tudi pisci samega zakona imeli različne poglede na to ureditev. Tako bi vse kazalo.

            Sprašujemo se v sindikatu upokojencev, v zvezi sodobnih sindikatov Slovenije, da se prestavim, sprašujemo se ali je res v tej naši državi moramo kar naprej še postopno uresničevati vse tiste vrednote, ki bi naj bile steber socialne države.

            Ali je torej javna storitev, javno dobro storitve posebnega družbenega pomena, kot smo dejali, so zdaj tiste, ki jih moramo na nek način še odpraviti.

            Ali torej res moramo glavne vrednote v naši družbi imeti kapital, profit in seveda interes posameznih lastnikov kapitala.

            Mislim, da temu ne more biti tako in tako kot je gospa Julijana rekla, si je treba temu odpreti.

            Samo na eno stvari bi še opozorila. V prvih načelih in opredelitvah zakon govori o tem, da bi naj tudi v teh dejavnostih posebnega družbenega pomena kalkulirali v ceno storitev profit, dobiček oziroma neki primerni donos.

            Torej sprašujem se od kot sredstva za ta primerni donos, za ta dobiček, to pomeni ali da bo seveda moral financer dati več sredstev iz .../Nerazumljivo./... iz katere daje ali bo pa cena storitve višja ali bo pa dobrina manj kakovostna oziroma storitev, ki jo prejemamo.

            Menim, da v teh dejavnostih predpisati neki obvezni donos, da je seveda neustrezno. S tem donosom bi naj zavodi skrbeli za svoj razvoj. Ali torej to pomeni, da bo šola gradila šolo, da bo vrtec gradil vrtec, da bo zdravstveni dom gradil zdravstveni dom. Ali je takšna ureditev ustrezna?

            Vendar menim, da mora država biti tista, ki srbi za razvoj, da pa seveda zavod skrbi za obnavljanje obnovo skozi sredstva za amortizacijo, ki jih dobiva.

            Pomeni, če kalkuliramo donos, dobiček pomeni to manj kakovostne storitve oziroma dobrine.

            Menim tudi, da se država oziroma menimo umika s tega področja, da ne  ureja temeljev trdnih v tem zakonu ampak prepušča to področnim zakonom, lokalnim ureditvam in tako podobno in se sprašujemo seveda kaj bo to pomenilo.

            Smo seveda tudi apriori (?) proti mešanju javnega in zasebnega, kljub temu vemo, da je to interes mnogih, avtonomija, lep primer ob teh, ki so bili že navedeni je Mariborska univerza z .../Nerazumljivo./... svojo hobotnico, da ne govorimo o nekaterih drugih primerih.

Torej predlagamo predlagatelju, da resnično razmisli o usodi tega zakona. Hvala.

            PREDSEDNIK DR. VINKO GORENAK: Hvala vam. K besedi vabim gospoda Gregorja Pajiča, izvolite.

            GREGOR PAJIČ: Predsedujoči, spoštovani. Zahvaljujem se za poziv za javno predstavitev mnenja o predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena.

            V načelu zelo podpiram spremembe zakona o javnih zavodih. Pripombe, predlogi in mnenja so moje osebno stališče.

            Predlog zakona opredeljuje, da so izvajalci javnih služb javni zavodi, lahko pa tudi zasebni zavodi in druge pravne ali fizične osebe, ki pridobijo koncesijo.

            Nadalje predlog opredeljuje, da se dejavnosti izvajajo na nepridobiten način.

            Sprašujem se zakaj bi imeli zasebni zavodi interes opravljati neko dejavnost na nepridobiten način, saj se verjetno vsi strinjamo, da zasebni interes vedno v načelu pomeni interes po dobičku, če odštejemo humanitarne dejavnosti.

            Zanimiva je razlaga, da se dejavnost izvaja na nepridobiten način, če cilj izvajanja ni pridobivanje dobička.

            Seveda bo v vsakem aktu pisalo, da cilj ni pridobivanje dobička, realnost je pa lahko nekaj drugega.

            Smatram, da statusna oblika zasebnega zavoda in javnega zavoda z omejeno odgovornostjo brez opredelitve večje kapitalske ustreznosti ni primerna in predlagam zakonodajalcu, da jo iz predloga zakona preprosto črta.

            V predlogu je opredeljen tudi dovoljen donos na vložena sredstva brez opredelitve kaj pomeni vložena sredstva in kako jih izračunamo.

            Višina donosa se meri na dan 1. september tekočega leta, kar pomeni, da donosa ne moremo meriti z datumi do 1. septembra tekočega leta oziroma medletno.

            Na sploh pa je problematično omejevanje dobičkov, predvsem iz razloga, ker te dobičke vlagamo nazaj v temeljne dejavnosti javnih služb.

            Drugače povedano, zasebnike bomo kot država preprečili, da bodo imeli interes ustanoviti zavod z namenom nepridobitne dejavnosti, potencialen dobiček pa zakonsko omejujemo in z zakonom predpisujemo, da ga ponovno investira v temeljne dejavnosti javne službe. In zakaj bi zasebniki to počeli?

            Ne strinjam se s predlogom, da z nekakšnim aktom omejujemo dopolnilno dejavnost zavoda, saj ob spoštovanju temeljne dejavnosti splošnega pomena javni interes čim bolj optimalno izkoriščeno vseh potencialov zavoda.

            V predlogu zakona ni jasno naveden prenos premoženja na zavode in pri oblikah razpolaganja bo lahko prihajalo do velikih ne transparentnosti.

            Upravljanje premoženja bo še bolj komplicirano, kot je to danes. Po mojem mnenju bo razpolaganje s premoženjem slabše in manj optimalno, kot je danes pri obstoječem sistemu.

            Obstaja zelo veliko ustanoviteljskih pravic, nekatere so tudi takšne, ki lahko posegajo celo v poslovodenje zavoda, ustanovitelj pa ima malo obveznosti. V predlogu zakona ni opredeljenih sankcij za ne izvrševanje obveznosti ustanovitelja. Na primer, če ustanovitelj ne zagotovi sredstev v okviru sprejetega strateškega načrta za izvajanje javnih dejavnosti, v filmskem studijo Viba film, kot tehnični bazi slovenskega filma v letu 2011 ustanovitelj namenja za investicije in nakup opreme nič evrov.

            Nadalje predlagam, da svete zavoda ukinemo in imamo v vseh zavodih nadzorne svete s pristojnostmi, ki so podobni tistim v gospodarskih družbah.

            Po mojem mnenju je pet tisoč evrov za ustanovitev zavoda odločno premalo, potrebna je večja kapitalska ustreznost, saj za obveznosti zasebnega zavoda, ki ima osnovno premoženje samo pet tisoč evrov, ustanovitelj ne odgovarja.

            Delo poslovodstva zavoda bo v okviru predloga zakona še bolj oteženo, saj bo imelo poslovodstvo izredno malo pristojnosti in nesorazmerno veliko odgovornosti.

            Prav obratno pa nadzorni svet oziroma svet zavoda nima velikih odgovornosti ima pa zelo velike pristojnosti.

            Odnos nadzorni svet poslovodstvo je po mojem mnenju potrebno približati odnosu gospodarskih, saj nadzorni svet zakona o gospodarskih družbah nima pol toliko pristojnosti, kot v tem predlogu zakona.

            Za predčasno prenehanje mandata uprave lahko v okviru predloga zakona obdolžimo prav vsako poslovodstvo v Sloveniji, saj so nerazumljive dikcije, nepravilno, nevestno delo, večja škoda, kjer lahko oziroma bi lahko nastale hujše motnje in tako naprej.

            Nerazumljiva je tudi dikcija presežek prihodkov nad odhodki preteklega leta, se lahko poračuna s prihodki tekočega leta, saj se plus in plus praviloma ne poračunavata.

            Predlagam, da se v vseh zavodih organizirajo vse računovodske evidence po obračunskem načelu, načelu denarnega toka, predvsem pri investiranju v javnih zavodih je velika omejitev pri njihovem delovanju in načrtovanju.

            Menim, da je podeljevanje koncesij smiselno omejiti največ na deset let.

            Predlog zakona predvideva 30 let in če gledam iz svojega vidika bom takrat star 73 let, če pa gledam iz vidika države, pa lahko vidim kakšne spremembe so se dogajale v zadnjih 30-ih letih.

            Seveda pa bodo osebe z zasebnim interesom, predvsem na lokalnem nivoju, zelo zainteresirana za tako dolgo dobo podeljevanja koncesije.

            Opozorim lahko tudi na morebitno neusklajenost predloga zakona do drugih zakonov na področju kulture z zakonom o uresničevanju javnega interesa kulturi.

            S področja organiziranja filmske dejavnosti v Sloveniji, ki je v javnem interesu menim, da novi zakon ne prinaša potrebnih sprememb.

            Za zaključek lahko ocenim, da predlog zakona po mojem mnenju ne sledi namenu in potrebi po spremembah zakona o javnih zavodih in praksi, ki jo imamo danes v Sloveniji ampak odpira nove statusne oblike in nove ohlapne in ne transparente možnosti upravljanja z javnim premoženjem na državnem in lokalnem nivoju, še večjem poseganju zasebnega interesa nad javnimi dobrinami in storitvami.

            Zasebni interes bo v okviru novega zakona prevladal nad javnim in zaradi tega se bodo za državo v skupnem povečali in ne zmanjšali stroški v najširšem smislu. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala za besedo. K besedi vabim gospoda Vinka Gorenaka.

            DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Skušal se bom tudi sam držati časa, ki mi je namenjen in se izognil tistemu o čemer je govorila gospa Bizjakova, ker sem hotel ploskati pa pravila pravijo, da naj ne bi.

            Poglejte, kar se tiče tega zakona je situacija relativno jasna. Nadomešča zakon o javnih zavodih in sledi priporočilom OECD.

            To je nekaj podobnega, kot se je zgodilo s tistim zakonom, ki ga je predložilo ministrstvo gospodarstvu in je reklo, da bodo vsi tehnični izdelki imeli garancijo 3 mesece, ker baje to zahteva EU, ker je neki državni uradnik to slabo prebral in ni prebral tega, da zahteva najmanj 3 mesece, če pa imamo standard v Sloveniji večji je pa lahko tudi večji.

            Isto je s tem zakonom. Ta zakon sledi priporočilom OECD ampak situacija je preprosto taka, da v Evropski uniji .../Nerazumljivo./... državah zahoda niso vrtcev, šol in drugih ustanov gradili s samo prispevki ljudi ampak je to nastajalo na nek povsem drug način, zato ta priporočila preprosto za Slovenijo niso niti slučajno ustrezna.

            Kar se tiče stranke, ki ji pripadam, to je SDS, mi dobro veste, da podpiramo privatizacijo na tem področju, seveda na področju ne vidimo nič narobe, če imamo tudi privatni dom upokojencev, privatno šolo in tako dalje, toda za lastni denar ne pa za denar davkoplačevalcev in še najmanj za tisto, kar so ljudje desetletja vlagali, zdaj bi jim pa ukradli in v privatne žepe dali, za to pa nismo. Če pa ima nekdo denar, da naredi dom upokojencev ga pa naj naredi, tudi to bomo podprli, tako da tu ni kakih posebnih težav.

            Pridružujem se vsem tistim mnenjem, ki jih je gospa Bizjakova izrekla, da gre za pravzaprav za eno samo reč, pokrasti tisto, kar še ni pokradeno v tej državi, to je vse kar pravzaprav je štos tega zakona, če smemo temu reči.

            Zanimivo v javnosti se je oglasila gospa Bizjak Mlakarjeva, oglasil se je predsednik Državnega zbora, sedanji predsednik Državnega zbora, gospod Trofenik in tako dalje, ki so prepoznali namene predlagateljev tega zakona, jaz upam, da bo tudi seveda gospoda Germiča, ki je zdaj predsednik Državnega zbora kaj zalegla, kriminalisti bi pa rekli, da so avtorje zalotili .../Nerazumljivo./... je bil namen teh avtorjev.

            Poglejte, tu imam celo serijo, jaz sem dobil kot predsednik odbora celo serijo, en tak fascikel vseh teh organizacij posameznikov, združenj občin in tako dalje, ki nasprotujejo temu zakonu, dobil sem pa en dobil, to je mesne občine Nova Gorica, ki zakon podpira. 

            Kakšno je zdaj stališče SDS, torej povedal sem, v osnovi ja ampak za privat denar, ne pa da tisto, kar so ljudje ustvarili s samoprispevki in še na kak način, da se to ljudem zdaj na legalen način z zakonom tega Državnega zbora pokrade, to pa ne.

            Čisto na kratko še par takih manjših stvari. Na mestu sveta v zavodu bomo imeli kot veste direktorja uprave, nadzorni svet in tako dalje. Zavodi so finančno samostojni, avtonomni, ravnajo s svojim premoženjem, mislim, da se lahko celo izloči iz sistem javnih uslužbencev.

            Tu lahko pričakujemo potem tudi pritisk na plače, višanje cen in tako dalje, kjer bo cilj dobiček, saj drugi cilj ne more biti.

            Opozarjam na to, da so odprta vrata zasebnemu kapitalu. Zasebni kapital, to je v 18. členu zelo jasno napisano in čim je pa odprta možnost prihoda kapitala, tudi tujega pa bodo naše občine ali pa država na državnem nivoju prej ko slej postali manjšinski lastniki odnosno tisti, ki jih bodo ven izrinili iz lastništva, to je jasno.

            Glejte, občinam pa ostane seveda cel kup nalog, zastopati morajo te javne zavodi pred sodišči, plačevati morajo zamudne obresti, solidarnostno odgovarjajo za škodo in tako naprej.

            Ali zdaj drugače povedano nastane eno temeljno vprašanje kak interes bojo občine sploh mele, da bi šlo v to preoblikovanje v te samostojne gospodarske družbe, če ne bojo občine res šle v kake režimske obrate recimo.

            Temeljno vprašanje je seveda tisto, čigavo je osnovno premoženje, osnovno premoženje je pa v večji meri ali skupno, pridobljeno s samoprispevki in tako dalje.

            Na občinskem svetu razpravljamo kadarkoli, tisti, ki ste občinski svetniki pa veste, za par deset tisoč evrov ali bo šla neka investicija ali ne bo.

            Zdaj pa nov direktor tega zavoda bo pa lahko odločal o investicijah pravzaprav do 500.000 evrov, kar sam. Čisto sam bo lahko odločil o 100.000 evrih.

            To je nekaj kar je zelo vprašljiva zadeva. Mislim, da bo šlo v nadaljevanju za prodajo, za stečaje in vse ostale stvari kar zraven sodi.

            Treba je nekaj zalo jasno reči, če je ta akreditacijski (?) organ, Vlada spet ustanavlja nek nov organ, kot da jih ni naredila že 20, pa potem jamra kako nimamo denarja in določene poslanske skupine vlagajo zakone kako bi ukinili tiste agencije, ki so jih sami naredili, mislim na .../Nerazumljivo./... Ta organ je za nas tudi popolnoma nesprejemljiv.

            Za zaključek bom rekel tako, da ne prekoračim vseh teh minut, ki so mi na razpolago. Mi zakona ne mislimo podpreti na noben način v Slovenski demokratski stranki, tudi amandmaja mislim, da se nima smisla truditi, ker tudi ni možno popraviti te zadeve, enostavno zakona ni možno popraviti.

            Vsem vam, ki ste pa v dvorani prvič, moje izkušnje zadnjih štirih let kažejo na to, da lahko za to govornico vpijem kakor hočem, tako sem tudi v primeru nacionalnega preiskovalnega urada, če se spomnite, vse neke dokaze metal na mizo, pa ni bilo nič.

            Tudi vsi vaši prispevki, jaz sem včasih malo direkten, saj takega me verjetno tudi poznate, vsi ti vaši prispevki, se bojim, da bodo pod koalicijskim valarjem postali palačinka in zakon bo sprejet potem se bo pa koalicija čudila zakaj je civilna družba spet naredila referendum in tako dalje in tako dalje ampak tako je, vsaj za sedaj. Hvala lepa. 

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. K besedi vabim Aleksa Doplihara.

            ALEKS DOPLIHARA: Spoštovane, spoštovani. Gre nekoliko težje ampak mi je uspelo tudi teh par korakov še dodatno napraviti, zato da bi kot dolgoletni zdravstveni delavec poskušal obrazložiti naše stališče ali pa vsaj svoje stališče do tega predloga zakona.

            Smatram, da v mnogih točkah govori v škodo zdravstvene službe in predvsem javne zdravstvene službe, ki je z zadnjimi ukrepi v zadnjih 15-ih letih doživela že hude okvare, hude prizadetosti in zaradi tega mislim, da je zadnji čas, da to prenehamo.

            Že predlagani zakon o zdravstvenem varstvu je preko dediferenciranih določil v privatizaciji in koncesionarstvu povzročil ogromno škode javnemu zdravstvu. Predloženi predlog zakona o izvajanju delovnega splošnega bremena pa preko svojih določil z zakonom legalizira prisvajanje javnega premoženja in tajkunizacijo, menim da so predlagane rešitve predvsem za zdravstvene ustanove nesprejemljive, predlagatelji preko zakonskih predlogov želijo legalizirati privatizacijo in nelegalno prisvajanje splošnega ljudskega premoženja, ki je v večini primerov bil pravzaprav pridobljen s prostovoljnim delom in pa samoprispevki. Tore je last ljudstva, naša rast in ga nikakor ne bi smeli dovoliti, da se prelije v privatne žepe.

            Podobno zakonsko podprto krajo in odtujevanje javnega premoženja bi sedaj želeli legalizirati s predloženim predlogom Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena. Predlog zakona želi sedaj načeloma neprofitne javne zavode spremeniti v pridobitne ustanove z večjim ali manjšim dobičkom, ki si ga lastniki lahko nekontrolirano delijo, seveda v škodo uporabniku, te možnosti večajo apetite lovcev na dobičke, ki pa jim dobrobit uporabnikov torej ni pomembna. Možnost prisvajanja tuje lastnine je široko odprta tudi s predvidenim uvajanjem vodenja ustanov po vzoru gospodarskih družb. Sedanja tripartitna oblika odločanja omogoča ustanoviteljem, uporabnikom in zaposlenim vodenje in odločanje v okviru zavoda po neprofitnem sistemu kar naj bi bilo osnovo vodilo poslovanja ustanov splošnega pomena. Uvajanje direktorjev uprave in nadzornih služb pomeni odtujevanje pravice uporabnikov in zaposlenih pri vodenju zavodov in posledično vodi v privatizacijo razvrednotenih zavodov preko stečajev, vzorcev vidimo v gospodarstvu.

            Določilo predloga zakona, da ima privatnik, koncesionar lahko finančni delež v javnem zavodu, javni zavodi pa lahko vlagajo svoja sredstva je solastništvo zasebnega zavoda, je za uprireditev poslovanja javnih zavodov nesprejemljiv zaradi mešanja javnega in privatnega kar bo imelo za posledico nadaljevanje sedanjega neurejenega poslovnega stanja v zdravstvenih zavodih. Javni zavodi sklepajo podjemne in delovne pogodbe s svojimi delavci za odpravljanje del za katera so le-ti zaposleni v matični ustanovi. Predlog zakona tudi ne ureja sedanje nesprejemljivo stanje, ko zaposleni v javnih zavodih popoldne opravljajo delo za katero so zaposleni v javnem zavodu, v privatnih zavodih in pri koncesionarjih, seveda v škodo svoje matične ustanove in seveda ignorirajoč, se pravi predvsem konkurenčno klavzulo, ki takšne ukrepe oziroma takšna dela prepoveduje. In v škodo uporabnikov seveda jasno, ker s tem, da lahko več zaslužijo dvigujejo navidezno daljšanje čakalnih dobo kajti s podaljšano čakalno dobo jim raste cena in so tudi povečujejo stroški torej uporabnikom.

            Zato menim, da bi bilo sprejetje predloženega predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena škodljivo saj bi omogočil negospodarno in škodljivo prisvajanje narodne lastnine po privatnikih, tajkunizacijo in nadaljevanje predvsem v zdravstvu sedanjega kaotičnega stanja, ki seveda dodatno negativno vpliva na pravice uporabnikov predvsem z daljšanjem čakalnih dob in vse večjim podražitvam zdravstvenih uslug v koncesionarskih zdravstvenih ustanovah. Lepa hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. K besedi vabim Uroša Brezana.

            UROŠ BREZAN: Lep pozdrav vsem zbranim. Sem prihajam v imenu skupnosti občin Slovenije in rad bi predstavil naše stališče glede zakona o katerem danes razpravljamo.

            Slovenske občine so že v aprilu letošnjega leta poslale stališča k temu zakonu. V razpravi je v občinah sodelovalo veliko ljudi, predvsem strokovnih delavcev, županov in podžupanov, občinskih svetnikov in naše stališče, stališče skupnosti občin Slovenije do tega zakona je negativno. Sicer se je sam zakon kar spreminjal, besedilo zakona se je v temu času precej spremenilo zato ne bom omenjal konkretnih členov zakona ampak predvsem tri vsebinske stvari, ki so nas pri temu zakonu zmotile in ki nas še vedno motijo. Te stvari so prvič finančne posledice tega zakona, drugič razmerje med avtonomnostjo in odgovornostjo in tretjič prenos premoženja, ki ga ta zakon predvideva.

            V samem uvodu k temu zakonu je zaslediti, da naj zakon ne bi prinesel finančnih posledic za državna ali pa druga javna sredstva. Mi smo prepričani, da temu ni tako. Da bodo posledice tega zakona gotovo dvig cen javnih storitev kar se bo odrazilo na konec koncev pri plačilih zasebnikov za te javne storitve in seveda na koncu tudi pri sredstvih, ki jih bo potrebno iz proračuna v tako občinskih ali pa državnih namenjati za te javne storitve.

            Kar se tiče razmerja med avtonomnostjo in odgovornostjo menimo, da se v duhu tega zakona lahko začuti, da imajo ustanovitelji, se pravi občine pa tudi država do javnih zavodov predvsem dolžnosti. Med tem pa ko imajo javni zavodi predvsem veliko pravic, ki jih skozi ta zakon lahko uresničujejo. Recimo zakon pravi, da ustanovitelj solidarno odgovarja za škodo, ki se lahko zgodi pri poslovanju zavoda, nima pa možnosti denimo vplivati na izbor poslovodstva, vsaj velikih možnosti tukaj nima in to menimo, da je z vidika občin, z vidika ustanoviteljic, ki moramo javno službo zagotavljati neprimerno in nesprejemljivo.

            Kar se tiče prenosa premoženja zakon predvideva, da bodo občine in tudi država prenesle premoženje v last zavodov. Sami se s tem absolutno ne strinjajo, povedal bom en primer iz naše občine ki je recimo ena povprečna slovenska občina, Tolmin. Mi smo pred petimi leti imeli sistem po katerem so javni zavodi sami izvajali investicije, tudi tiste najmanjše. Ugotovili smo, da je zaradi tega prihajalo do veliko težav, da so bile storitve investicije zelo drage, veliko slabe volje smo zaradi tega imeli zato smo ta sistem spremenili inv temu trenutku potekajo investicije v javnih zavodih tako, da jih vse bolj ali manj vodi občina. Jaz vem da je tudi tukaj med vami verjetno veliko takšnih, ki ste dobri gospodarji, ki delate v javnih zavodih in dobro gospodarite s svojim premoženjem, prepričan pa sem, da je velika večina javnih zavodov takšna, ki se predvsem ukvarja z javnimi storitvami. In menimo, da je temu tudi prav tako. Če bomo prenesli premoženje na javne zavode in bodo oni sami morali skrbeti za investicije, za vzdrževanje in za te stvari se bodo po našem mnenju tudi njihove storitve prvič poslabšale drugič pa tudi podražile.

            To so v bistvu tiste tri bistvene stvari zaradi katerih v skupnosti občine menimo, da ta zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, se pravi finančne posledice, ki nedvomno bodo velike in to tudi za javna sredstva, razmerje med avtonomnostjo in odgovornostjo. Če, podarjamo oziroma, če dajemo z nekim zakonom nekomu večjo avtonomnost potem mu moramo dati tudi večjo odgovornost. V temu primeru temu ni tako in zato smo seveda proti temu.

            In tretja stvar, se pravi prenos premoženja s stališča slovenskih občin ni primerno in ni dopustno, da bomo svoje premoženje prenašali na zavode tako kot ta zakon predvideva.

            Iz teh predvsem teh treh bistvenih razlogov menimo in predlagamo, da se ta zakon umakne iz obravnave.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Eno tehnično obvestilo, ker so nekateri razpravljavci pripravili svojo razpravo v pismenih predlogih smo to skopirali in je zunaj v preddverju Državnega zbora. Prav tako smo seveda dobili eno prošnjo, da bi bilo dobro, da se posamezni razpravljavci predstavite oziroma poveste iz katere sredine prihajate oziroma kateri zavod ali inštitucijo zastopate. To sicer ni nujno, če ne želite ker seveda je to čisto vaša presoja ali boste to napravili ali ne. K besedi pa vabim Tatjano Melin.

            TATJANA MELIN: Hvala za besedo. Sem Tatjana Melin, predsednica konference sindikatov socialnih zavodov pod krovnim sindikatom zdravstva in socialnega varstva Slovenije.

            In sicer bi podala nekaj naših smernic, ker namreč ugotavljajmo, da so enaki ali podobni predlogi tudi v Zakonu o izvajanju dejavnosti splošnega pomena bivše ministrice Krebsove za katero prav tako zahtevamo umik. Ugotavljamo, da s tem zakonom gremo v privatizacijo in klimatizacijo javnih zavodov in v razgradnjo socialne države.

            Zato smo na predloge področnega zakona podali naslednje pripombe:  Predlog ne vsebuje dovolj jasnih določil o sestavi in številu predstavnikov zaposlenih v upravnem svetu javnega socialnega zavoda predlagamo, da se zapiše podobna dikcija kot je navedena pri nadzornemu svetu samostojnega socialnega zavoda, ena tretjina predstavnikov zaposlenih. Iz tega bi podala samo to, da recimo kot predstavnica sindikata včasih sem vabljena na seje sveta zavoda včasih ne, glasovalna pravice pa tako nimaš. Predlog zakona ne vsebuje dovolj določil o sestavi in številu predstavnikov zaposlenega nadzornega organa zasebnega socialnega zavoda, pri imenovanju strokovnega sveta javnega socialnega zavoda ni naveden način imenovanja zaposlenih v ta organ. Predlog zakona premalo natančno določa kaj pomeni 50% prihodkov z nejavnim financiranjem storitev v mreži javne službe. Ko govori o preoblikovanju javnega socialnega zavoda boste samostojni socialni zavod. Povejte mi kateri recimo financer, ki ima recimo nekako v mislih samo dobiček bo potem financiral nazaj v ta zavod?

            Predlog zakona določa: Samostojni socialni zavod je zavod posebne vrste kjer zaposleni niso javni uslužbenci." Takšna dikcija je za nas povsem neprimerna. "Zakon tudi omogoča prehod iz ene statusne oblike v drugo pri tem pa je potrebno posebno pozornost posvetiti številni pravicam kot so dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje, veljavnost kolektivnih pogodb, veljavnost novega plačnega sistema." Tukaj bi opozorila, da naši sodelavci, ki so že zaposleni pri koncesionarjih nimajo enakih pravic, nimajo enakih pravic kot jih imamo mi, ki smo še v socialnih zavodih v javnemu sektorju. Nedopustno je, da ta zakon omejuje zaposlenim pravico do stavke. Pravica do stavke je vendar ustavna kategorija, sodimo da ta del, ki govori o stavki oziroma o omejevanju stavke ne sodi v ta zakon ampak je urejen v Zakonu o stavki. Po 75. členu Ustave Republike Slovenije delavcem zavodovo, enako delavcem gospodarskih organizacij zagotovljena pravica do sodelovanja pri upravljanju, ki uresničujejo na način in pod pogoji kot jih določa zakon. Zakon je neustrezen v delih, ki govorijo o organih zavodov. Potrebno je dodati svete delavcev oziroma delavsko predstavništvo.

            Nedopustno se mi zdi da potem odločajo o nas tisti, ki so zunanji sodelavci mi kot delavci pa nimamo pravice povedati svojega stališča. Povsem neprimeren je člen zakona, ki govori o kolektivni pogodbi in stranko podpisnico. Sodimo, da ta člen ne sodi v ta zakon saj le-ta ureja drugo zakonodajo.

            Tukaj bi samo opozorila, da smo se mi za stavko dogovorili z resornimi ministrstvi za dodatek v 39. členu in ga ne dobimo izplačanega čeprav je vse podpisano, da ne govorimo o koncesionarjih, ki ste tega ne zavedajo. Ni precizirano kaj predlagatelj misli s poslovno, strokovno avtonomijo. Da ne bi prišlo potem do tihe privatizacije do izčrpavanja zavodov predlagamo, da se zakon zapiše da normative in standarde pripravljajo predstavniki zaposlenih, predstavniki ministrstva in strokovna javnost. Tukaj bi opozorila, da uporabniki že vidijo premalo zaposlenih delavcev v zdravstveni negi ker enostavno standardi in normativi so izpred dvajsetih let in zelo težko mi sledimo temu s tem številom delavcev, ker enostavno nas nikoli ni. Ni nas zadosti, enostavno je reči, da takšni so standardi in normativi in da se več ne da zaposliti. Predlog zakona ni usklajen s sindikatom kot predstavnik je večina zaposlenih v dejavnosti sodimo, da pri pripravi zakona bi morali s sodelovati. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. K besedi vabim Žiga Šorli.

            ŽIGA ŠORLI: Hvala za besedo.

            Kot prvo bom predstavil mnenje poslanca Andreja Magajne, ki ga danes ni z nami, ker je odsoten. Parlament naj bi podprl to sporno reformo javnih zavodov, zakon, ki je od vseh reform te vlade še najbolj škodljiv za javni interes. Nekateri krogi v vladni koaliciji na vsak način želijo razgraditi nekaj kar je še veljalo kot dobra dediščina od prej. Modernizaciji da, ne pa reformi, ki gre v napačno smer. Kakor da tajkunizacija podjetij ni bila dovolj, ali moramo res dopustiti plenilstvo javnega tudi na področju javnih zavodov? Prenos premoženja občin  v roke avtonomnih uprav oziroma posameznikov pomeni razlastitev javnega premoženja, pogosto ustvarjenega samoprispevka občanov. Prenos lastnine na zasebne družbe pa razprodajo po delih. Sem sodi tudi ohlapno podeljevanje koncesij zasebnikom, to je lahko le nova oblika klientalizma in nova poslovna priložnost za te, ki to državo tretirajo kot svojo last in priložnost za pretakanje skupnega v zasebne žepe. Uporabniki zaradi katerih pravzaprav zavodi so bodo izrinjeni na obrobje.

            Če vlada ne misli ustaviti ta krovni zakon, ki bo model za preoblikovanje vseh drugih zavodov, potem poslanec Andrej Magajna ne bo podprl bližnje vladne rekonstrukcije. Gospod premier je vezal podporo novi ministrski ekipi na podporo vladni politiki kot dosedanji kritik zgrešenih reform zato ne bo glasoval za ta zakon, ki je od vseh reform še najbolj škodljiv za javni interes.

            V redu zdaj pa sam bi pa dodal še slednje; v 2. členu slovenske Ustave piše, da je Republika Slovenija pravna in socialna država pa dajmo ohraniti še tisto malo kar imamo socialne države, da ne bo potrebno potem spreminjati 2. člena slovenske Ustave.

            Druga stvar kar je pa pozivam vlado, da poleg OECD-ja oziroma finančnih vidikov upošteva še kakšen drugi vidik in še kakšno drugo mnenje vpletenih s temi s katerimi vsiljuje določene zakone pa bodo videli kako bodo pridobili na popularnosti pa še kakšen

referendum manj jim bo visel za vratom. Hvala lepa.

.../Aplavz./....

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. K besedi vabim Marjana Poljšak.

            MARJAN POLJŠAK: Hvala za besedo.

            Jaz sem tukaj na pobudo prijateljev, so mi rekli da naj pridem sem, sem podžupan vsak trenutek to je res ampak v imenu občine je že govoril kolega župan Brežan. Govorim naj na osnovi lastnih izkušenj in izkušenj tudi drugih. Jaz se bom zdaj potrudil, da bi povedal tisto kar drugi niste povedali, na koncu koncev smo tukaj bi rekel en srčni zbor kjer si povemo eden drugemu kaj mislimo, kaj si želimo in kaj nameravamo. Prva stvar ki jo bom komentiral bom komentiral prvo našo govornico izmed naših vrst, ki smo proti sprejetju tega zakona ker smo angažirana civilna družba. Tukaj so govorili nekateri tudi strankarji.                                                            

            Samo prva stvar kar bi rekel, kar vas je pripadnikov stranke in ste proti privatizaciji popolnoma upravičeno, vas lepo prosim, ne poudarite strankarstva ker potem je možnost našega uspeha manjša. Možnost našega uspeha, da je .../Nerazumljivo./... je pa velika. To mi tako vemo zato povem saj bi lahko drugi povedal ampak jaz povem vse enostavno. Prvič je možnost izbire trideset podpisov, drugič če ne bo trideset podpisov je to takšna moč zbrana, ker vas sicer vseh ne poznam ali pa vas manjšino poznam vem da je takšna moč in če bodo občine pomagale, če bomo pomagali župani in tako bomo zbrali tistih štirideset ena, dva, tri... Se pravi, ne bodimo v strahu, to stvar bomo zanesljivo ustavili! .../Aplavz./...

            Zdaj pa kakšne stvari, tukaj je bila debata jaz sem poslušal gospo predstavnico od Vlade, ki je rekla da če javni sektor ni dovolj velik bi jaz razumel kot da je premalo denarja. Ja, seveda zato ker je zmeraj manj denarja zato ker slabo funkcionira držav. Ampak obstoječa politika plus nova politika, zdaj pravijo da se bo postavila neka nova povezava, ne da smo mi samo civilna družba mi smo tudi politika, manjša podporna ali si mali politik ali samo podpiraš nekega politika ali pa si politik. Samo mi iz te, bi rekel opozicije ne smemo v politiki slepariti.

            Zdaj tisti, ki si bodo malo premislili bodo mogoče tudi stranke sprejele malo drugačne programe zato, da bodo pognali gospodarstvo, da bo več dodane vrednosti ker teh problemov ne bi imeli toliko in se ta stvar ne bi izpostavila, če bi bila dodana vrednost. Se pravi, če bila država dovolj učinkovita gospodarsko in se ne zadolževala. Ker tega ni bo mogoče nova politika že te stvari tako postavila in bo več denarja v državni blagajni. Zato držav ne bo mogla reči, da ni denarja za te namene, jo bo več ker bo tako in ker bo tako stvari postavila tudi nova politika. In tudi jaz verjamem, da bo to tako  ali na predčasnih ali pa na tistih glavnih volitvah, kakor koli.                                                            

            Zdaj, cena javne storitve, jaz imam eno kritiko, jaz .../Nerazumljivo./... ministra prejšnje vlade, je rekel kako jaz naredim, če mi eden v občinski upravi ne dela tisto kar je dolžan delati, kar od njega pričakujem, kar mu dam navodilo oziroma po domače povedano, da ne izpolnjuje svoje delovne dolžnosti pa, ne vem kako bi povedal po slovensko, tujko znam, če ne dela tako kot se spodobi. Takšnega človeka je potrebno .../Nerazumljivo./...  meni, dobi si dobrega advokata. Jaz župan bi si dobil dobrega advokata, da bom obračunaval, vlival delovno disciplino v občinski upravi ali pa v državni upravi tudi ministri ti priznajo, da ne morejo premakniti tega človeka. Vsak lahko pripelje svoje nove, potem se državna uprava na ministrstvih veča in veča in vedno več stane ampak premakniti pa ne more nič, ne more nekoga kaznovati, ker slabo dela. Je potrebno vzpostaviti sistem in nova oblast mora vzpostaviti sistem, da nekdo, ki ne bo delal ga bodo poslali domov. To mora biti tako ker drugače ne more biti, zdaj greste tako navzdol ali pa če naj bo še en mandat bo pa čez štiri leta, bodo nasprotja narasla, na koncu bo hujši konflikt. Nismo revolucionarni, mi smo za blage spremembe, zato naj se spremembe, naj se stvari korigirajo še zdaj dokler ni hudih nasprotij da nam ne bi očitali. Ja pa naj nama očitajo vsemu kar očitajo, poskusili bodo kar koli očitati.

            Se pravi da je potrebno javni sektor disciplinirati, da se tam dela, ker obstaja tudi druge metode. Jaz imam tudi svojo občinsko upravo in sem že večkrat poudaril, je mogoče bodo jezni da jih to navajam ampak mi poskušamo z medčloveškimi odnosi. S prijateljstvom, s prijaznostjo ampak ne moreš zmeraj tako delati. Tistega, ki ne dela in jaz sem prepričan, da je teh v agenciji do raznih uprav, tega je premalo, te je treba poslati domov, treba je postaviti disciplino, potem bo pa javni sektor dobro dela, potem bo storitev v javnem sektorju in zasebnem enaka in se bomo izognili tistim 20% dobičkom, ali mora biti 20% dobička, da se nekomu splača investirati.

            Jim bomo dajali 20% dobička? kaj pa če so bolj pohlepni, če bo 33, 40 kdo bo plačal? Država ne more, mi bomo plačevali, mi imamo tudi zmeraj manj denarja, če nas država ne bo organizirala, da bomo bolj učinkoviti gospodarsko. Ta stvar ne pije vode. Če bi rekel po domače povedano, ta zadeva ne pije vode.

            In da ne bom predolg. Poglejte, mi verjamemo, to zadevo bomo ustavili in mi bomo potem v prihodnosti, ali je to zdaj predvolilna kampanja pa tudi za vas, za kateregakoli in me ne briga katera stranka in kako se kliče. Če je vodja takšen čuden, naj ga pa vržejo dol in naj postavijo drugega vodja za stranko, saj verjetno bi bilo dobro, če bi vse parlamentarnih strankah zamenjali vodje, potem bi bila pa nova doba. .../Aplavz./...

            Ne tisti, ki so poslanci in bi rekel en član te stranke, stvari bomo enostavno, mi verjamemo in, ko vas vidim tukaj sem vesel, mi in oni in bomo stvari spremenili, ne bojo prevladali z večino, ne bodo večine več zavajali in jo zavedli. Mi bomo uspeli stvari spremeniti!

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Besedo ima Rastko Plohl.

            RASTKO PLOHL: Hvala za besedo. Jaz sem Rastko Plohl, predstavljam neodvisne sindikate Slovenije imam pa še pisna pooblastila za šest organizacij, torej govorim v imenu sedmih organizacij.

            Te druge organizacije so lista skupaj za pravičnost, pravično skupnost, Društvo nezaposlenih socialno ogroženih Slovenije, KS 90, Slovenska unija, društvo za zaščito Ustave in civilna iniciativa za vse .../Nerazumljivo./...

            Prvo bom prečital kratek dopis Konfederacije sindikatov 90: "Želim vas obvestiti, da konfederacija sindikatov 90 Slovenija nasprotuje sprejetju državnega zakona o predlaganem tekstu, zato predlagamo, da se umakne s parlamentarnega postopka.

            Ugotavljamo namreč, da sedanji tekst v bistvenih elementih odstopa od tistega, ki je bil usklajevan in pretežno usklajen z večino sindikatov javnega sektorja. Spremembe, ki so bile vnesene v tekst pa bi v prihodnosti lahko ogrozile javni značaj mnogih sedanjih javnih zavodov, tako da bi prišli do njihove nezaželene privatizacije.

            V imenu naše organizacije zato epiliram na vse poslance Državnega zbora, da onemogočite sprejetje takšnega zakona, ki bi lahko povzročil nepopravljive posledice." Za konfederacijo Sindikatov 90, Peter Majcen.

            Sedaj bom nastopil v imenu neodvisnih sindikatov; neodvisni sindikati Slovenije nasprotujemo sprejemu predloga zakona o izvajanju javnega splošnega pomena, ker le ta dovoljuje preoblikovanje javnemu zavodu profitna podjetja in omogoča njihovo odtujitev oziroma lažno privatizacijo.

            Menimo, da bi se tako preko načrtno slabega opravljanja in stečaja dogodila razprodaja skupne zasebne lastnine v zdravstvu, šolstvu, kulturi in drugih področij. Ta lastnina je naša, ki so jo ustvarjale generacije pred nami in tudi mi in kateri moramo ohraniti bodočo generacijo.

            Ne želimo, da preko odtujevanja zdravstva in drugega javnega sektorja postane Slovenija svetovni center preprodaje človeških organov in farmacevtsko medicinskih poizkusov, za to se tu gre. Slovenija bi naj postala svetovni center preprodaje človeških organov.

            Ne želimo, da se naš turizem spremeni v .../Nerazumljivo./... turizem in  v trgovino z belim blago. Tudi to je v planu in tega ne bomo dovolili. To je vse kar vam govorim drži, to so ti dolgoročni načrti.

            Ne želimo, da se bodoče generacije ne bodo več mogle šolati in bo edini vir zaslužka kriminal, prodaja lastnih organov in zatekanja v odvisnost.

            Ne želimo, da bomo mlade generacije izkazale preživetje v tujini polnile tujske legije in da bodo njihove kosti trohnele neznano kje.

            Ne želimo, da se bodoče generacije oropa pravica do njihovega življenja. Javno lastnino oziroma družbena lastnina je skupna lastnina naših državljanov, nas in menimo, da gre za prekrito prilaščanje te plemenske lastnine v roke skritih ozkih domačih skupin, ki stojijo za tem in podobnim zakonom in da tega ne bomo dopustili.

            Poslance kateri so glasovali za prvo branje bi opozoril, pojdite v preddverje in poglejte si freske. Naša zgodovina je bila krvava, tisočletja in ni rečeno, da, ko smo se osamosvojili, da se bomo vsemu temu odpovedali. Zelo me preseneča, da so večinski tudi poslanci SD-ja kateri bi naj bili pripadniki Narodno osvobodilne borbe kot eno izmed zadnjih etap naše tisočletne zgodovine, osamosvojitve zato da smo postali ponovno lastniki to kar je bilo nekoč naše.

            Še enkrat pozivam, mislim da je vsak poslanec SD-ja pa vladajoče koalicije bil dolžan iti skozi pogledati preden bo glasoval. Ampak vedite, če se bo glasovalo bomo šli proti, našli bomo načine. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Besedo ima Lilijana Remec.

            LILIJANA REMEC: Hvala lepa za besedo.

            sem članica gibanja za hranitev in izboljšanja javnega zdravstva in prebrala vam bom poslanici. Prvo pošilja dr. Jerek Brecelj in piše: "Hlev s paradnimi konji slovenskega gospodarska je po tajkunizaciji ostal prazen ostal je le še kup gnoja, ki ga bomo morali za visoko ceno, ne vem še kako visoko, počistiti slovenski davkoplačevalci. Pričakoval bi, da so se politiki in njihovi bogati prišepetovalci iz nesrečne privatizacije slovenskega gospodarska kaj naučili predvsem pa umirili svoje strasti in željo po plenjenju. Ta zakon govori nasprotno, politika dopušča, da se ponesrečen model privatizacije v gospodarstvu prenese še v javne ustanove, ki ostajajo zadnji temelj socialne varnosti državljanov. Poslance nismo izvolili za to, da bi nam zmanjševali socialno varnost, samo v skupnem družbenem dogovoru lahko sklenejo, da se osnova socialne mreže v Sloveniji spremeni. To ne more biti predmet odločitve devetdesetih poslancev zato pričakujem, da se sporni zakon umakne. Drugače pozivam poslanke in poslance naj v domačem kraju stopijo pred svoje volivce in povedo, da bodo sprejeli zakon, ki bo na primer omogočal privatizacijo njihovega doma upokojencev."

            Druga poslanica, avto nje je dr. Spomenka Hribar in jo bom prebrala: "Vsaka nacija, majhna še posebej, mora skrbno paziti na vse dejavnosti, ki ohranjajo njeno kulturo in zdravje njenih državljanov. Takšna je modra nacionalna politika. Žal je pri nas ni, prejšnje vlade in sedanja ni nič boljša, ne vidijo eksistenčne in eksistencialne nuje obvarovati in razvijate vse nujne pogoje za ohranitev nacionalne identitete kamor vsekakor spadajo zdravstvo, šolstvo, kultura in kulturne ustanove. To, da je sedanja Vlada poudarjeno pripravljena podvreči vse zadevne institucije logiki kapitala, se pravi ustvarjanju profita je anacioalno dejanje, se pravi dejanje, ki je v škodo državljanov in državljank in s tem seveda naciji kot takšni.

            Poleg denacionalizacije v naravi kar je povzročilo slovenskemu gospodarstvu neizmerljivo škodo in pretres naj bi zdaj sesuli še zdravstvene ustanove, poleg njih pa še vrsto drugih za nacionalno identiteto nujnih ustanov, ki morajo biti zunaj profiterske logike.

            Predlagam Vladi, kolikor jo je še, da predlog tega zakona preprosto umakne saj ga z amandmaji ni mogoče popraviti do takšne mere, da bi bil sprejemljiv, se pravi neškodljiv." Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. K besedi vabim Marjano Šibav.

            MARJANA ŠIBAV: Hvala za besedo. Pozdravljeni vsi prisotni.

            Prihajam iz Primorske, sem članica več sindikatov, sem članica več društev, sem članica več civilnih gibaj, da vam iz tega mesta izrazim ogorčenje ljudi, ki jih zastopam v zvezi s predlogom Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, na kratko povedano, Zakona o javnih zavodih.

            Vsem piscem tega predloga in vsem tistim, ki so ta zakon potrdili in vsem poslancem, ki jih danes ne vidim veliko tukaj, ki pri branju tega zakona kimate sporočam, da boste slovenski narod dokončno oropali socialne države. Prav vi ste tisti, ki imate usodo slovenskega  naroda v rokah in naj se ne uniči ta majhni narod v osrčju Evrope z odvzemom premoženja, ki smo ga kot narod soustvarjali, ga gradili s samoprispevki, se odrekali, da je ostala socialna država. V temu predlogu zakona gre za škodljive procese komercializacije in privatizacije v zdravstvu, v šolstvu, socialnih zavodih in kulturi. Vsi ti poslanci, ki danes kimate in potrjujete zgrešenim reformam ste nam pred volitvami govorili, da se zavzemate za univerzalne, kakovostne, vsemu dostopne solidarne javne zavode. Kje so sedaj te obljube ali vam ni dovolj, da vam je slovenski narod že na nekaj reformnih procesih rekel ne tako naprej, obrnite krmilo v drugo smer. Vam ni dovolj ali je potrebna revolucija? V predlogu zakona je vidna privatizacija, člen 12.20(?), pisec zakona pravi "prenos premoženja. Premoženje javnih zavodov v rokah države ali lokalne skupnost, lastnik javnih zavodov na sekundarnem nivoju je država. Po novem predlogu je možnost prenosa tega premoženja prenesti na ustanovitelja nekoga drugega, delili naj bi se na javne zavode z omejeno in neomejeno odgovornostjo." Ali nismo začeli tudi pri gospodarskih organizacijah tako? Seveda, in kam smo prišli danes? Naj povem, da je bila največja napaka do sedaj storjena državna regulativa pri prenosu koncesij tako v zdravstvu kot v javnih zavodih. Nekaj koncesij je podeljevala država, nekaj koncesij je podeljevala občinska oblast in to je potenca na dva. Kar preberite si člen 12.20(?)

            Nadalje, zakonodajalec trdi, da ni nobene trditve, da se bodo javni zavodi preoblikovali v gospodarske družbe. Preoblikovali se bodo šele tedaj, ko bo izpolnjeni področni zakoni. Prej je gospa Kamnarjeva govorila, dajmo samo okvir urejala bo pa področna zakonodaja. Lepo vas prosim, kakšna področna zakonodaja, kje jo imamo narejeno? Kje so področja? ali smo mi Francija, da bomo še bolj obremenjevali s temi organi, komisijami slovenski narod, da bomo še več davkov plačevali? Ali nismo že zadosti osiromašili slovenski narod?

            Koliko so v gospodarskih družbah uspešni nadzorniki se pravi kaj niso uprave, nadzorni sveti tisti, ki narekujejo gospodarski način vodenja javnih zavodov. Koliko so v gospodarskih družbah uspešni nadzorniki vidimo iz vsakodnevne prakse v Sloveniji, kakšne so nagrade za nadzornike in kakšne so nagrade za direktorje. Čeprav so zapravili gospodarske organizacije so jo prodali so vsi po vrsti dobili velike nagrade in ne smemo jim oporekati.  Če bo ta predlog zakona sprejet v zavodih se nam obeta isto.

            Ustvarjanje presežka prihodkov nad odhodki, 89. člen zakonodajalec pravi da: "Uporaba  presežka prihodkov nad odhodki odloči nadzorni svet zavoda na predlog direktorja oziroma uprave zavoda. Presežek prihodkov nad odhodki sme uporabiti tudi za plačilo javnim uslužbencem vendar le za plačilo delovne uspešnosti z naslova prodanega blaga na trgu." Kaj ne velja to že danes? Res je to, vendar kdo dobiva to delovno uspešnost? Večina zaposlenih v javnemu zavodu nima nikakršne plačane delovne uspešnosti. Če ponazorim v zdravstvu, več samoplačnikov, pacientov, ki jih bo zavod imel, več presežka, prihodke nad odhodke bo ustvaril na trgu. Kdo drugi si bo to delil če ne nadzorniki, direktorji in še mogoče kakšen navaden smrtnik, zelo redek. Vsekakor pa bo slabo za paciente saj že sedaj vidimo oddaje kako se preskakuje čakalno vrst. Če imaš kot pacient  denar greš v samoplačniško ambulanto, da prideš do določenega specialista stroke, ki je sicer redno zaposlen v javnem zavodu, dela pa tudi v samoplačniški samostojni ambulanti. Ali smo enakopravni? Da, pri plačevanju prispevkov in davkov ja, celo življenje od polnoletnosti naprej plačujemo davke in prispevke tudi za dneve, ko se štrajka. Potem pa, ko postaneš star in bolan ne dobiš ustrezne pomoči, ker te prehiti tako v ambulanti kot pri operaciji, nekdo ki ima denar in plačo. In minister za zdravstvo pri tem pravi saj ne morem nič.

            Komercializacija javnih zavodov, 7. in 11. člen. Spet se bom dotaknila zdravstva, ko sem se danes vozila v avtu sem na frekvenci 103.3 poslušala radio Pacient. Ugotovila sem, da je to komercialni radio z zelo uspešnega zasebnega zavoda, ki deluje v okviru zdravstva. Ta zasebni zavod, ki je dobil koncesijo in ima dovolj denarja da ima svoj komercialni radio na katerem oglaša in oglas je glasil na .../Nerazumljivo./..., dajanje krvi. Krvni derivati so v zdravstvu zelo dragi, surovino zato dobijo od dobrodelnih ljudi, ki zato dobijo obilen obrok in en prosti dan. Še tega bi jim minister rad odvzel, za zdravstvo namreč.

            Koliko lahko nek koncesionar zasluži s krvjo darovalca se lahko le sprašujemo. Ne bo več dolgo, ko se bo pojavljalo oglaševanje za dajanje človeških organov in to nam prinaša ta predlog zakona. Konkurenca bo zelo velika in vsak sedaj veljavni javni zavod, ki bo postal javni zavod z omejeno odgovornostjo ali javni zavod z neomejeno odgovornostjo se bo komercializiral, da bo pridobil čim več denarja na trgu saj v tej konkurenci sicer ne bo rentabilen.

            Da, cenjeni poslušalci, obeta se nam razpad javnih zavodov, za slovenski narod ne bo več sociale. Vsi tisti, ki boste potrdili ta zakon boste vnesli ameriški kapitalizem v našo socialo. Če že niso hoteli ali znali naši predhodniki obrniti našo državo v pravo smer je naloga sedaj na vas, da to storite. Voda nam je že v grlu, ne dovolite si tega, da se bomo spopadali na ulicah, zavrnite in uničite ta zakon. Hvala za poslušanje.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Besedo ima gospa Jasna Dolgan.

            JASNA DOLGAN: Pozdravljam vse udeležence.

            Jaz bi rada navedla konkretne primere, zastopam predvsem ljudi s posebnimi potrebami, upokojence in tiste, ki so nezaposleni. Najprej bi vas rada vprašala, če se spominjate primera Nekrep? Primer Nekrep nam pove, da človeško življenje ne glede na to koliko je staro in koliko ljubezni je bilo deležno ni vredno nič, ker morajo starši na koncu iz svojega humanega srca razmisliti ali bodo denar za odškodnino dali v kakšen humanitaren namen ker sina ne bodo dobili nazaj. V mojem primeru je pa situacija takšna, da je moj sin star enaindvajset let in da ga že pet let vodim iz ene psihiatrične ustanove v druge in zraven občasno študiram kaj je naloga psihiatrije, kako naj se vedem doma, kako naj komuniciram s psihiatri in ugotavljam česa si pravzaprav želimo. Predvsem si želimo, da so naši otroci zdravi, ker vemo, da so naši otroci prihodnost in vse kar bomo danes odločili bodo naši otroci poželi.

            Obenem si želimo da so naši otroci čili, samozavestni, zanesljivi, da imajo zdravo samopodobo, da so pametni in ne vem kaj še vse in vse to pričakujemo tudi od naših zdravnikov, ki imajo tudi Hipokratovo prisego, ki jih v bistvu zavezuje, da ti tudi pomagajo, v mojem primeru zelo, zelo malo. Probala sva Idrijo kjer te zaprejo kot žival in nimaš nobenih pravic. Ko sem sina odpeljala domov ga je gospa zdravnica nasilno pripeljala s policijo nazaj in moj sin je imel 8. maja enaindvajseti rojstni dan. Prosila sem varnostnika, se pravi tehnika medicinske stroke, če nama dovoli vsaj toliko na dvorišče, da pojeva eno pico s prijatelji ampak on je mirno sedel za mizo, s prekrižanimi nogami reševal križanko in je rekel, gospa ali mislite da sem jaz plačan za to, da se z vami sprehajam. Oprostite, dragi ki ste tukaj ampak meni je zaprlo sapo, pričela sem jokati in potem sem se vprašala, halo zakaj si bila pa ti dvaintrideset let v službi, da še na stranišče nisi mogla iti? Se pravi tvoj otrok ni tukaj nič drugega kot  številka.

            Vsak teden je dobil druga zdravila, predvsem se je seznanjal z Apaurinom, Serokelom in v času od marca pa do avgusta mislim da je bilo štirinajst različnih zdravil, za nekatere sploh ne vem kako se imenujejo, neki Zolex(?), Torindo, Apaurin, Serokel, Sanval... Na primer za Sanval točno piše, da absolutno ga ne sme otrok jemati, če ima to diagnozo, ki jo ima moj sin, da pa ne bi imel nekih ekstra piramidnih učinkov je dobil pa še Akineton(?). No, potem sva šla pa v Polje, tam se je pa krasno zgodilo res, sin je bil ves potolčen, nihče me ni poslušal ko sem rekla, da je doza premočna, sem rekla nikogar ne zanima katero alergijo ima in takrat vam povem, namesto da bi jokala sem prišla na idejo kaj boš pa ti nezaposlena hranilka, daruj svoje telo v medicinske namene in naj mi sina pozdravijo ali pa hčerko, ker meni moje življenje ne pomeni nič, če moram gledati kako moj sin, v bistvu kot ena pink ponk žogica hodi od ene do druge bolnice. No in 11. avgusta sva se dogovorila s sinom, da bo šel v Begunje, Begunje moram zelo, zelo pohvaliti ker pred dvema letoma je moj sin začel potem tudi šolo delati, moram povedati, da je naredil s štirico pet predmetov in celo prakso za kuharja je naredil z odliko. Ampak moj sin v bolnico Begunje s petimi zvezdicami ne more več zato ker je odklonil injekcijo, dopisovala sem si z ministrom za zdravje, ki ga danes zelo pogrešam, dopisovala sem si tudi z višjim sodiščem v Kopru, dopisovala sem se z vsemi mogočimi nadrejenimi, tudi z zdravniško zbornico, gospe Maučec Kalan danes ni tukaj, ki mi je obljubila pomoč, prosila pa sem jo samo eno stvar, če bi moj sin lahko kot dijak s posebnimi potrebami delal šolo.

            Zdaj si pa vi zamislite, da sem jaz ena bogata gospa, ki imam en velik grad in v temu primeru bi ves denar, ki bi ga imela dala za to, da bi se vse tiste mladostnike, ki imajo težave v duševnem zdravju v ta dom namestilo, imam čudovito idejo za terapijo ampak dragi moji, midva s sinom živiva s tristo petinšestdesetimi evri, oprostite, plus otroški dodatek, ki nama bo letos odpadel zato, ker šola ga ni hotela več imeti, ker nima prostora čeprav moj sin ni šole obiskoval je hodil samo na izpite.

            Drugi primer, ki naj bi bil v privatni sferi drugačen je pa na primer moje mame. Moja mama je stara šestinosemdeset let, je diabetik, ima zelo visok pritisk, ima reva tudi holesterol in osteoporozo in celo aritmijo. In 9. junija, ko sem bila pri njej v bolnici je kolepsirala, kaj mislite zakaj? Zato, ker so jo štiri dni stradali. Jaz uboga nevedna reva laična letam od enega do drugega zdravnika in sestre prosim dajte ji nekaj jesti ali vidite, da bo ženski slabo, ona mora na vsake štiri ure jesti, ne! Vi se ne smete tukaj vtikovati, morate se z zdravnikom pogovarjati... No in mami je kolapsirala, hitro smo zdravnika poklicali, v bolnici ki me je nagnal ven iz ordinacije se pravi iz sobe dokler mu nisem začela v joku govoriti, da je to moja mama, da ima aritmijo srca in da lepo prosim, če mi jo oživi. Mama je na srečo oživela, mogoče mi je lahko hvaležna, da sem jo sploh privlekla do postelje zato, ker jaz še nezavestnega človeka nikoli nisem dvignila pa tudi vidite, da ne vem kakšnih mišic nimam.

            Tretji primer, tudi kaj bi bilo, če bi bilo privat je pa moja kolegica, ki ji je banka zaplenila plačo in si ni mogla plačevati dodatnega zavarovanja in je bila letos v bolnici zaradi ledvičnih kamnov. Cena je dvanajst tisoč evrov, ki jih bo morala plačati, ne vem kako ker ima njena firma samo tristo sedeminosemdeset na mesec plače, za njo namreč in zdaj ženska ne ve kako bo preživela. In zdaj, če bi mi iz tega javnega zdravstva naredili privat zdravstvo sem še vedno prepričana, da vsi ti trije primeri bi uspeli in se pozdravili in bi  jim bilo čudovito samo, če bi imeli veliko denarja.

            Naslednji primer sem pa jaz, ki pa imam priznano invalidsko tretjo stopnjo in delam lahko samo štiri ure. Ampak veste dragi moji, za štiri ure te pa nihče ne vzame. To se pravi, da sem se zastonj šestnajst let šolala, zastonj sem se šestnajst let dodatno izobraževala in še, ko sem bila nezaposlena sem naredila dve izobrazbi, sem NLP(?) osebnostni trener in NPK(?) pedikerka ampak za mene dela ni.  Pa da ne boste mislili, da tukaj jokam ampak dejansko dela za mene ni, ker takoj, ko me delodajalec vidi kako sem boga, stara in trhlenja ne dobim nobene službe, ker najeti študenta je ceneje, tudi če ne pozna strokovnosti.

            Hvala lepa, oprostite, ker sem bila tako privatna.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Manca Košir.

            MANCA KOŠIR: Spoštovani, spoštovane.

            Jaz bi pa malce obrnila ta naš zbor v vašo optimistično verzijo. Namreč zelo se zahvaljujem predlagateljem tega zakona, ki so storili nekaj fantastičnega, prebudili so civilno družbo, prebudili so državljanke in državljane, prebudili so lokalno skupnost in vse nas so prebudili pravočasno, pred volitvami. Si morete misliti da bi ta zakon predlagali potem in bi mi lepo še spali in verjeli, da bo vse v redu in bi ponovno volili takšno oblast kot je ta, kot je bila prejšnja in kot je bila še prejšnja, oblast, ki ruši svojo lastno ustavo kot je rekel kolega v kateri je zapisano da je Slovenija socialna in pravna država pa kot vidimo ni, saj smo veliko dokazov živeli v lastnem življenju in slišali tudi tukaj in svojo lastno ustavo v kateri piše, da je država dolžna zagotoviti pravico zdravljenja zdravstva, pokojninska, invalidska in druga zavarovanja svojim državljanom. Predlog tega zakona pa hoče prevaliti to obveznost državnih ramen na druga in to celo na takšen, kako bi temu rekla, transparenten način, da še to tisti, ki se ne spoznamo dobro na zakonodajo vidimo, da je vse narobe.

            Zato smo se tukaj zbrali in jaz srčno upam, da to kaže na drugačen način dela v tej državi. Da ne bodo odločali več samo politiki v povezavi z lobiji in privatnimi interesi ampak kot je rekel veliki filozof Hesil(?) se bo priključila še civilna družba, ki bo zahtevala svoje pravice ampak hkrati opravila tudi svoje dolžnosti. Torej, prosim če prenesete mojo zahvalo temu, ki je predlagala ta zakon zato, da smo se mi prebudili in izdaj ,ko smo budni bomo tudi zmagali, hura!

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Besedo ima Nevenka Lekše.

            NEVENKA LEKŠE: Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

            Verjetno je težko kaj novega povedati, ker je bilo že toliko povedanega pa vendarle imam dolžnost v imenu Društva združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva povedati kaj smo odločili v imenu tistih, ki jih zastopamo.

            Se pravi v obravnavi predloga Zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena smo združeni za državljanski nadzor zdravstvenega varstva za nas posebno pozornost namenili  vprašanju ali vsebina predlaganega zakona zagotavlja, da bodo storitve, ki so po sedanji ureditvi, storitve posebnega družbenega pomena, takšne tudi ostale ali pa bodo postale predmet tržnega delovanja oziroma bodo tržile blago. To bi pomenilo, da bodo kakovost in storitve dostopne ljudem, ki bodo razpolagali s potrebnimi finančnimi sredstvi.

            Nadalje nas je zanimalo ali bo premoženje s katerim upravljajo javni zavodi ostalo kot premoženje, ki smo ga skupaj ustvarili tudi uporabniki javnih storitev in bo namenjeno za potrebe upravljanja javnih služb ali pa bo to premoženje predmet privatizacije. Zanimalo nas je tudi koliko bomo imeli uporabniki storitev možnosti vplivanja pri odločanju o delu in poslovanju izvajalcev storitev. Ugotavljamo, da predmet zakona, ki je predmet obravnave v Državnem zboru, prvo branje oziroma splošno predstavitev je plasiralo, vsebuje rešitve, ki bodo lahko povzročile prav to, na kar smo opozarjali v času javne razprave. Predlagatelj naših pripomb ni upošteval, niti ni hotel slišati glasu uporabnika storitev, saj je glas neoliberalne politike očitno močnejši in glasnejši.

            V združenju za nas predlagamo, da se spremeni ime zakona, in sicer v Zakon o izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, le-tako bi z že samim preimenovanjem zakona poudarili, da bo zakon urejal tiste dejavnosti, ki zaradi svojega temeljnega poslanstva terjajo posebno družbeno občutljivost in skrb države.

            Predlagani zakon bo ne glede na uzakonjene varovalke, o čemer nas seveda predlagatelj prepriča, da jih je toliko, da do zlorab sploh ne bo prišlo, povzročil zmanjšanje dostopnosti storitev, ki so po veljavni ureditvi storitve posebnega družbenega pomena. S tem, ko uzakonja vkalkuliranje dobička v ceno storitev, dopušča da bodo javni zavodi samostojno razpolagali s premoženjem, ki ga bo na podlagi zakona država ali občina prenesla v njihovo last. Javni zavodi bodo z njim lahko razpolagali, saj bo na primer direktor zavoda lahko sam odločal o investicijah v vrednosti do 500 tisoč evrov, sam pa bo lahko odločal o najemanju posojil do 100 tisoč evrov in podobno.

            Predlagatelj zakona ni niti poskrbel za revidiranje zaključnih bilanc, ki bodo podlaga za prenos premoženja. Tako se bo že v otvoritveni bilanci vrednost premoženja znižala zaradi odpisanih raznih takšnih in drugačnih terjatev in podobnega. Predlagatelj sam meni, da vnašanje korporativnega upravljanja lahko pomeni nezakonito, negospodarno, neracionalno upravljanje in poslovanje, zato predpisuje obvezno revidiranje letnih poročil z zunanjimi revizorji. Ob tem predlagatelj zanemarja visoke stroške zunanjega revidiranja, kakor tudi dejstvo da predpisane zunanje revizije v gospodarstvu niso preprečile zlorabe položajev, kraje in podobnega. Zanemarja tudi dejstvo, da v naši državi revizorji oziroma revizorske hiše niso usposobljene za revidiranje javnega sektorja. Navedeno potrjuje kar nekaj poročil revizorskih hiš ob pregledih javnih zavodov. In tako bo denar namenjen za izvajanje dejavnosti pravzaprav namenjen ali uporabljen v popolnoma druge namene in s tem bomo slabili tisto, kar občani in občanke potrebujemo za svoje vsakodnevno življenje.

            Predlagatelj zakona v zaključnih določbah ureja možnost preoblikovanja javnih zavodov v gospodarske družbe. Javni zavodi, ki v zadnjih treh letih pred uveljavitvijo tega zakona v povprečju ne dosegajo polovice skupnega prihodka iz dejavnosti javne službe, kar pomeni, da so več kot polovico prihodkov pridobivali s prodajo blaga in storitev na trgu, ter javni zavodi, katerih dejavnost se po posebnih predpisih ukinja kot javna služba, v roku treh let preoblikuje v gospodarsko družbo, javni sklad, ustanovo ali drugo pravno osebo po veljavni ureditvi. Posebej opozarjam ne nedorečenost predloga zakona ali pa je to cilj predlagatelje oziroma politike, saj ne vemo kaj se bo dogajalo z domovi upokojencev, lekarnami, zavodi za zdravstveno varstvo, kjer je delež zasebnih sredstev večji od prihodkov iz javnih financ, čeprav opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena in to v javnem interesu. Tako, kot je zapisano, pomeni, da bodo domovi upokojencev se prvi preoblikovali v gospodarske družbe in privatizirani, kar je že dalj časa interes kapitala. Ker ne poznamo zamisli o ureditvi na posameznih področjih menimo, da ima predlagatelj zakona namen ukinjati nekatere storitve, kot so storitve splošnega pomena, kar pomeni, da bo kakovost življenja prebivalstva nazadovala, posebej tistimi z nizkimi plačami, pokojninami, ker si ne bodo mogli privoščiti storitev, ki bodo postale tržno blago.

Predlagani zakon dopušča vrsto rešitev z zakonom, na posameznih področjih z zakonom na državni ravni, odlokom na občinski ravni. Ohlapne rešitve v zakonu omogočajo, spodbujajo komercializacijo in privatizacijo na področjih dejavnosti splošnega pomena. Predlog zakona kljub številnim pripombam v javni razpravi zanemarja vlogo uporabnikov oziroma nas državljank in državljanov, saj zakonsko ne predpisuje obvezne udeležbe uporabnikov v organih zavoda. Rešitev z zadolžitvijo zaposlenega delavca v zavodu, ki bo odgovoren za pripombe uporabnikov ni rešitev, ki bi upoštevala uporabnika kot subjekta, ki lahko prispeva s svojim soodločanjem k takšnemu poslovanju zavoda, na področju dejavnosti splošnega pomena, ki bo racionalno in gospodarno v zadovoljstvo delavcev v zavodih, kakor tudi uporabnikov storitev.

            In za konec. Poslancem Državnega zbora Republike Slovenije predlagamo, da na podlagi argumentov izraženih v splošni razpravi, zavrnejo predlagani zakon o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, saj ta pomeni korak nazaj od dosedanje ureditve, znižuje standard prebivalstva, ter omogoča izginjanje še preostalega premoženja, ki so ga ustvarile ali smo ga ustvarile generacije v preteklih desetletjih. Ali se ni nihče nič naučil iz privatizacije gospodarstva, katero ceno plačujemo prav vsi? .../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala.

            K besedim vabim Marjana Pintarja.

            MARJAN PINTAR:  Hvala za besedo.

            Govorim v imenu Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, sicer pa prihajam iz Nove Gorice, kjer sem direktor Zdravstvenega doma Nova Gorica.

            Tudi danes je bilo v en glas slišati: Ustavite ta zakon. Na ta način naj bi ustavili privatizacijo in komercializacijo, govorimo o zdravstvu. Ali je res tako? Ali se ni privatizacija in komercializacija marsikje že zgodila?! Ali bomo res z nesprejetjem tega zakona to ustavili? Danes je bilo slišati tudi nekaj sprenevedanja, vedeti moramo, da je v programu prejšnje vlade, pod katerega se je podpisal prejšnji državni sekretar dr. Darko Žiberna pisalo: na primarni ravni bomo vzpostavili koncesijsko izvajanje zdravstvene dejavnosti. V tej smeri se je peljala tudi politika. Vse prejšnje vlade do te so nekontrolirano podeljevale koncesije. Ali je treba spremeniti kakšen zakon, če želimo vzpostaviti komercializacijo in privatizacijo. Ni potrebe. Kajti, podeljevanje koncesij je privatizacija, že danes. Vsi koncesionarji imajo možnost, da vse presežke, ki jih ustvarijo v svoji dejavnosti zadržijo zase. Vse dobičke, v celoti. Z zavrnitvijo tega zakona ne bomo ustavili komercializacije in privatizacije. Potrebujemo zakon, ki bo ustavil privatizacijo in v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije se zavzemamo za to, da se zaustavi povsem nepotrebna privatizacija. Kajti, glejte. Vsaka podelitev koncesije na škodo javnega zavoda poslabšuje njegovo stroškovno učinkovitost, zmanjšuje, povečuje delež fiksnih stroškov, in vendarle - glejte - ta zakon do neke mere prinaša eno sidro, pravi, da se koncesijo lahko podeli samo v primeru, da v okviru javne mreže ni mogoče zagotavljati izvajanja javne službe. In menim, da je to pravi korak. Sicer lahko podelimo koncesijo kadar se komu zljubi. Menim, da ta določba ni dovolj podrobno urejena, kajti danes ni jasno kdo bo tisti, ki bo ščitil ta javni interes, ki ga zakon prinaša. Kdo bo tisti, ki bo lahko to vzpostavil v življenju. Namreč, če se bo ena občina ali župan odločil podeliti koncesijo, kdo bo tisti, ki bo lahko ta javni interes, ki ga zakon prinaša uresničil. Jaz  menim, da bi javni zavodi morali imeti v takšnem primeru tudi pravico do sodnega varstva. Ta deklaratorna določba je sicer pravilno zapisana, ampak meni, da rabi tudi neko pravno obliko v kateri bo prišla do izraza.

            Koncesija za izvajanje javne službe se lahko podeli po tem zakonu zasebnemu zavodu, ampak tudi gospodarski družbi in samostojnim podjetnikom. Menim, da na področju javnih služb to ni v redu. Gospodarske družbe in samostojni podjetniki so oblike, ki so ustanovljene z namenom pridobivanja dobička. Zdaj pa vas prosim - kdo pa bo ustanovil zasebni zavod, ki je podvržen nekemu strožjemu režimu, če pa lahko kot gospodarska družba, kot samostojni podjetnik zaprosi za koncesijo. Menim, da bi morali področje negospodarskih javnih služb urediti na izviren način in tako, da ščitimo javni interes.

            Na koncu bi izpostavil še nekaj, kar ta zakon ne prinaša in kar bi pričakovali da bo prinesel. Ta zakon bi moral prinesti tudi orodja za učinkovito vodenje, za večjo učinkovitost dela javnih zavodov. Ta zakon tega ne prinaša. Ampak, verjemite, osebno sem prepričan - zavrnitev tega zakona ni nikakršna zmaga. Podlage za komercializacijo in privatizacijo že imamo v obstoječi zakonodaji, tudi v zakonu o zavodih, ki ga eminentni pravniki upravičeno imenujejo "okostnjak sistema".

            Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam.

            Besedo ima Borut Jakopin.

            BORUT JAKOPIN: Hvala lepa za besedo.

            Jaz prihajam iz Sindikata policistov Slovenije, tukaj pa bom govoril, kot podpisnik izjave o usklajenosti s strani pogajalske skupine Sindikatov javnega sektorja. In sicer, nekaj več bi povedal o tem usklajevanju, ki je potekalo med vladno stranjo in sindikati.

            V naši pogajalski skupini je okoli tega predloga zakona potekala kar vroča polemika. Na koncu smo se sicer odločili, da je za večino sindikatov v skupini ta predlog v osnovi sicer sprejemljiv, kar ne pomeni, da smo ocenili, da je dober, ampak samo da je boljši od tega, ki je v veljavi zdaj. 11. aprila smo poslali vladni strani obvestilo, da za nas ostajajo neusklajeni členi: 6, 15, 25, 67 in 98, ki govorijo o subsidiarni uporabi zakona, o dejavnosti zasebnega zavoda, o dolžnosti in odgovornosti članov nadzornega sveta, o ravnanju s premoženjem zavoda, pod pogojem, da oziroma tu smo šteli, da bo člen za nas usklajen če bo upoštevana ničnost pravnih poslov ob nezakonitosti, kar je bilo potem tudi sprejeto, in 98. člen, ki govori o statusnih spremembah zavoda. Ločeno od tega je še sindikat socialnega zavarovanja Slovenije podal pripombe na 8, 68 in 114 člen, se pravi financiranje dejavnosti, sestava sveta in prevzem koncesije.

            Ko smo podpisali to izjavo o usklajenosti, smo naknadno ugotovili, da je tekst predloga zakona, ki je bil objavljen najprej na spletni strani Vlade in potem Državnega zbora, drugačen od tistega, ki je bil usklajen s sindikati. Zato smo Vlado Republike Slovenije pisno obvestili, da izjavo o usklajenosti umikamo in tako se nam ne zdi, da se javnost zavaja s podporo sindikatov. Zahtevana pojasnila, ki smo jih dobili na naša vprašanja o spremembi, so šle v smer, da je bilo besedilo dopolnjeno na predlog nekaterih ministrstev, da bi se stvari jasneje določile in tako naprej.

            Tako da bilo je evidentno, da ni šlo samo za lektorske spremembe ampak tudi vsebinske, šlo je tudi za preštevilčenje nekaterih členov.

            Treba je na koncu povedati, da predlog tega zakona sindikati, s tistimi, ki so sestavni del pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja ni usklajen.                                                 

            Način na katerega se želi delati obvoz socialnega dialoga je za nas povsem nesprejemljiv.

            Izjave, ki smo jih pa nedavno slišali v medijih od predsednika Vlade, o triletnem otroku, ki ovira delo Vlade, se nam zdijo otročje in neresne.

            Naj se naredi dober zakon in naj se uskladi s socialnimi partnerji, tako kot je to treba in v takem primeru bomo zakon podprli.

            Drugače, če bomo se bo socialni dialog še naprej takole izigraval, bomo pa izkoristili vsa sredstva, ki so nam na voljo, dokler so nam na voljo.

            Lahko, da bodo ta sredstva kdaj ukinjena ampak v takih primerih pa to že diši po kakšni drugačni državni ureditvi. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima dr. Janez Posedi.

            DR. JANEZ POSEDI:  Spoštovani predsedujoči, spoštovana predstavnica vladne strani, spoštovana poslanka, mislim, da jih več ni.

            Jaz sem osebno pričakoval, da bo tisti, ki je odgovoren za resor predlagatelja, to je predsednik Vlade trenutno kolikor mi je znano in zagovarjal ta umotvor kolegicam, ki so morale ta zakon spisati.

            Ne zavidam ob srečanju okrog tega zakona, sem pač predlagal naslov zakona odtujitve premoženja ljudstva Republike Slovenije in neodplačnem prenosu nepolitičnih nalog države na zasebni sektor.

            Gospa ministrica Krebsova je bila mnenja, da gre za pustno šalo, ker je bil pust ampak žal temu ni bilo tako.

            Kaj nas je vodilo pri tem, da smo se usklajevali o tem zakonu, sedeli smo po moje skoraj 100 ur ob tem testu, poznamo člene nazaj in naprej.

            Osnovna težave je o tem, da trenutno to področje ni dobro urejeno ali pa zelo slabo in imeli smo vsaj dva koncepta, ki smo jih zasledovali, to je bilo, da se dobiček, ki se ustvarja eventualno ne sme porabljati za drugo, kot za razvoj osnovne dejavnosti, ne dopolnilne dejavnosti in pa da po tem zakonu ni možno nobeno preoblikovanje, torej da se kar nekaj zgodi.

            V neki verziji, ki smo jo mi videli in ki smo jo potem nekako sprejeli je bilo to tako tudi rešeno ampak dozdajšnji ni.

            Pojasnilo, da je potrebno dobiček namenjati dopolnilni dejavnosti, zato da se izplačuje povečan obseg iz tega naslova ali pa da se ljudje lahko sploh zaposlijo na tem področju, je po moji osebni oceni nekoliko neprimerno.

            Prav tako se je nekako v 99. člen prikradel 3. odstavek, ki pa predvideva preoblikovanje nekih zavodov, kar tako.

            In ko ugotoviš za koga gre ugotoviš kdo vpliva na pisanje naših predpisov.

            In ta pristop ali pa ta način reševanja je problematičen.

            Mi pričakujemo, da bo vladna stran se usedla, pridobila stališča civilnega dela naše države, socialnih partnerjev in na podlagi teh izhodišč pripravila osnutek, ki bo šel v razpravo ampak osnutek teme je kakšno ureditev želimo imeti v javnem sektorju in na podlagi tega potem šla v pripravo zakona, tako kot potrebujemo in to čim prej, ker to kar imamo zna biti v nekaterih občinah že katastrofa. Države na neke subjekte, ki se pa potem preoblikujejo kar tako, pa se lahko prepričate kaj se dogaja recimo z KAD-om.

            Ne vem ali vam je znano, da se v teh dneh ustanavlja zavarovalnica, modra zavarovalnica, četrt premoženja bo šlo tja, levo, desno, gor, dol in ko je enkrat to gospodarska družba to več ni javni sektor, takrat veljajo čisto druga pravila in se hitro pod nosem obrišeš za sto, dvesto, tristo milijonov.

            Žal jih nimamo in tisto kar imamo je premalo in ...

            Še mogoče pojasnilo okrog dolžine koncesij. Sam sem bil med tistimi, ki so zagovarjali nekoliko daljše obdobje koncesije, to pa iz preprostega razloga, ker sem veterinar in poznam kolege ali pa tudi zdravnik, če se odloča za neko ambulanto na nekem območju, ki ni pokrito s tisto mrežo, ki bi naj bila, je težko, da se bo odločil za deset let odpirati neko dejavnosti, ker ne bo zagotovil financiranja.

            Tako da je verjetno pogledati za kaj gre. Eno je na nekem območju, kjer je veliko interesa, drugo pa je kjer ne boste nikogar našli in je tam treba najti neko rešitev, mogoče neko omejeno za tiste, ki želijo svoje življenje narediti ali pa svoj profesionalni izziv vidijo v tem, da na nekih območjih, kjer težko zagotavljajo neko preskrbo to napravi. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Andreja Napotnik.

            ANDREJA NAPOTNIK: Hvala za besedo. Sem članica gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva in odločno zavračam koncept predloga zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ki ima po mojem mnenju popolno napačno izhodišče, saj omogoča nadaljnjo prikrito in brezsramno privatizacijo ter razgradnjo socialne države še na področju javnih zavodov, kjer do sedaj kapital skozi zakonodajo še ni uspel prodreti.

            Temeljni element, ki opredeljuje javni zavod je javna služba. Javni zavod je ustanovljen za to, da opravlja javno službo in mora zagotavljati, da je javna služba trajno nemotena in pod enakimi pogoji dostopna vsem uporabnikom, to piše v predlogu.

            Predlog zakona postavlja to javno službo v resno grožnjo, da ne bo več dostopna vsem uporabnikom, saj s predloženimi členi javne zavode spreminja v zasebne zavode, v d.n.o. in d.o.o. obliko gospodarskih družb in zavaja državljane, da so to še vedno javni zavodi, saj vendar opravljajo javno službo ne glede na to kakšno obliko imajo.

            Če bojo poslanci zakon potrdili imamo čez noč v Sloveniji 1495 novih podjetij, ki bodo poslovale po zakonu o gospodarskih družbah in ki bodo imele 111634 zaposlenih oseb.

            Od teh bodo nekatere zaposlene v javnem zavodu d.o.o. kar pomeni, da bojo zaposlene v podjetju, kjer bo imelo malo manj kot 50% zasebnega kapitala.

            Takemu zasebnemu javnemu zavodu d.o.o. po 131. členu predloženega zakona kar čez noč oziroma s prvim dnem naslednjega leta, preide v last premoženje oziroma lastninska pravica na premoženju, ki je bila prej le v upravljanju zavoda.

            Navedeni člen dobesedno navaja prenos premoženja v last d.o.o. brez odprodaje in še celo brez davkov.

            Kdo prenaša v današnjih časih premoženje države v privatne roke? Kdo si iz preteklega obdobja ni čisto nič naučil? Kdo zavija tako početje v celofan javnega interesa in siromaši še zadnji skupni kapital, ki ga imamo državljani?

            Samo tisti, ki misli, da lahko jemlje iz skupne vreče brez posledic.

            V preteklem obdobju se je izkazalo, da je izigravanje zakonodaje za nekatere prav nacionalni šport. Ta zakon to izigravanje samo še dokončno uzakonja.

            Zakaj pa je potrebno prenesti premoženje v zasebne javne zavode? Zakon pravi, da je to v tistih primerih, ko je javni zavod financiran manj kot 50% iz proračunskih sredstev.

            Če pogledamo tabelo na strani 9 predlog zakona takoj vidimo kdo pade v ta razred, lekarne prve, dijaški domovi, študentski domovi, zavodi za zdravstveno varstvo, drugi zavodi s področja zdravstva, domovi za ostarele.

            Že samo v teh primerih nam je lahko takoj jasno, da bo dopolnilna dejavnost postala glavna dejavnost v podpori javnih financ in seveda podarjenega premoženja, kar je direkten odliv obojega v zasebne žepe.

            Danes lekarne in domovi za ostarele, jutri pa bolnišnice in zdravstveni domovi ob dobrem odvetniku in notarju.

            Predloženi zakon nima nobene varovalke, ki bi preprečevala direktno privatizacijo.

            Za nadzor bi bilo potrebnih veliko nadzornikov, kar bi tako imenovano javno službo precej podražilo, zasebna javna služba pa nadzora ne bo opravljala, saj kapital ne dela na način, da gre višek prihodka najprej za plače in stroške.

            Nadalje. Če ne bi se stroški  javnih zavodov pokrivali s tako imenovanih prihodkov od prodaje blaga in storitev na trgu ali kakor tu imenujejo predlagatelji zakona ustavna pravica javnega zavoda do svobodne gospodarske pobude, to najdete na strani 24, ti prihodki so bili v skupnem povprečju leta 2009 6,7%.

            Ali je za to potrebno poudariti državno premoženje, to je nepremičnine v last zasebnim zavodom d.o.o.

            Jaz kot zasebnik ne razumem tega vehementnega odnosa do skupnega premoženja. Ali mislite, da so službe v takem javnem zavodu d.o.o. ali d.n.o. varne in za zmeraj za nedoločen čas.

            Kje je prisoten  zasebni kapital navkljub izčrpavanju javnih finance, še vedno lastnik absolutno pazi na stroške.

            V našem sistemu je še vedno največji strošek delavec, saj imamo uzakonjeno visoko stopnjo prispevkov.

            V preteklem odboju porasta koncesij pa je vsem jasno, da bodoči novi koncesionarji ne bodo prispevali k povišanju delavnih mest oziroma novo pečeni delni lastniki zasebnih javnih zavodov d.o.o. ne bodo obdržali obstoječih zaposlenih iz prejšnjih zavodov in delali brez korenitih posegov in uvajanjih sprememb, saj bodo imeli vse, nepremičnine, koncesije za 30 let, plačila in redne prilive iz proračuna potem pa še tako imenovane uzakonjene dopolnilne dejavnosti, ki bodo tržno usmerjene.

            Tak predlog zakona je v celoti nesprejemljiv. Namenu uzakonjenja mešanja javnega in zasebnega interesa pa je nedopusten.

            Predlog zakona je potrebno zavrniti v celoti. Hvala za pozornost.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Marina Kokolj Pečarič.

            MARINA KOKOLJ PEČARIČ: Hvala za besedo. Prihajam kot podpornica gibanja za ohranitev in izboljšanja javnega zdravja in po današnji razpravi ugotavljam, da smo tukaj prisotni tisti, ki smo proti.

            Tako da povzemam besedi dveh sogovornikov, ki sta bili že prej izrečeni, če smo tukaj vsi tisti, ki smo proti, kako nekaj naj bi bil predlog tega zakona, kateremu osebno nasprotujem in ga zavračam, sprejet.

            Gospod je imel korenite radikalne predloge, jaz se pa pridružujem mnenju, ki ga je poslanka gospa Bizjakova, čisto na začetku izpostavila in so ga potem vsi povzeli in se postopam že vsi ponavljamo.

            Zavrnite predloga zakona je potrebna, ker ima tri nesprejemljiva področja.

            To je preoblikovanje javnih zavodov, njihovo financiranje in prenos premoženja.

            Vsi, ki so do sedaj izpostavljali strah, je bil brezplačen, neobdavčen, prenos še enega izmed področij državnega premoženja.

            Mi, ki smo dali privatizacijo skozi, prihajamo iz gospodarstva, vidimo kam je prenos v tranzicij pripeljal naše gospodarstvo in naše banke in ni razloga, da bi verjeli, da je obstoječi predlog zakona pripravljen tako, da se to ne bo zgodilo tudi na področju zdravstva.

            Tako kot je moja predhodnica in kolegica Andreja Napotnik povedala, d.o.o.-ji bodo pridobili lastnino.

            Zato odgovarjam predstavniku javnih zavodov, ja, privatizacija se je pri nas že zdavnaj začela z nedorečeno mrežo athokt (?) podeljenimi koncesijami, manjka še en korak, to je lastnina. Prenos lastnine ja zadnji korak, zato je sedaj pritisk.

            Kdaj se pritiski pospešujejo? Takrat ko je veliko neusklajenih področij, s katerimi ste ta trenutek ta država in ta Vlada sooča.

            Pritiski popustijo takrat, ko je dostopnost do lastnine onemogočijo, takrat izginejo kapitalski interesi ali se skrijejo.

            In moje prepričanje, ki sem gospodarstvenik, ki ta trenutek sodim med nezaposlene in nima urejenih zdravstvenih prispevkov in trdno upa, da pri svoji starosti bo lahko še koristil storitve javnega zdravstvenega sistema, ki so mu morebiti še omogočena. Trdim, da ta zakon tako kot je pripravljen je nedorečen, ohlapen, pravniško čudovito nastavljen, da omogoča malverzacije katere smo mi opazovali v tej naši državi zadnji dve desetletji. Včeraj ste poslušali famozni stavek, izgubljeno desetletje se .../Nerazumljivo./... na zobe preko luže. Mi Slovenci, ki smo bolj leni in bolj trmasti imamo izgubljeni dve desetletji. Izgubili smo tisto kar so meni osebno samo predhodna generacija zapustila, to je bila generacija naši staršev, s samoprispevki in v tem, da so ustanovili sistem, ki ga v Evropi ni. Skrivanje za evropske direktive je poniglavo dejanje, v Evropi ni javnega sistema, ki bi bil zgrajen iz sredstev kot je bil zgrajen slovenski, vam povem iz prve roke, imam hčere v Evropski komisiji. Tako da gre za transparenten poskus obrati tam kjer je še nekaj lastnine ostalo in ta lastnina je javna. Ja, žal imamo tudi potem pred seboj spremembo Ustave, 2. člena, ker potem nimamo socialne države. Pa še katerega izmed členov, vsi enaki vsi enakopravni.

            Zavračam predlog zakona, pridružujem se pobudam, da se uporabljajo vsa sredstva, da se pripravi nov predlog, ker pripravljati nekaj kar je na sveže sprejeto je megla, izguba časa in izguba denarja. In še nekaj, največja diskriminacija, ki se nam obeta v kolikor bi nekdo sprejel zakon zoper katerega smo vsi proti je potem to, da smo mi vsi obvezni plačevanja prispevkov, čemu? Če se bo privatizacija speljala potem je moja dolžnost, da moj pridobljeni denar zapravim tam kjer se bom jaz odločila in ne tam kjer mi zakon narekuje. Se pravi, gremo na pobudo referenduma zakonito obveznih prispevkov potem pa naj imamo zasebni zdravstveni sistem vendar ne s prenosom državne lastnine.  Hvala.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala. Besedo ima Franc Plut.

            FRANC PLUT: Hvala lepa.

            Res je, ponavljamo se že, ker vsi enako mislimo, je pa prav, da se ponavljalo, je prav da se slišimo kajti smo iz različnih koncev in je kar zanimivo, da v tej naši državi na različnih koncih imamo kar približno enaka mišljenja. Moje ime je Franc Plut, kot predstavnik skupine slovenskih komunistov v zvezi za voljo ljudstva imam nalogo, da podam stališče o privatizaciji javnega zdravstva in preoblikovanju javnih zavodov podjetja.

             Komunisti so tako kot večina slovenskega ljudstva proti privatizaciji javnega zdravstva in proti preoblikovanju javnih zavodov v podjetja. Smo za ohranitev in izboljšavo obstoječih pravic, ki so bile pridobljene s strani delovnega ljudstva zdaj pa so že dvajset let sistematično kršijo. To velja za vse dosedanje vlade in za večino sodelujočih politikov. Ozka kapitalizacija pa vodi v še večjo revščino državljanov in negacijo lastne držav. Privatizacija zdravstva pomeni konec teh pravic in še en konec pričakovanih obljub iz tistega časa ko smo vsi skupaj ustanavljali to državo. Zdravstvo ne sme in ne more biti ali postati tržna niša. Privatizacija javnih zavodov pa je pod izgubo poslednjih pravic. Odločno se zavzemamo za izločitev zavarovalnic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja saj nam to pomeni jemanje pravic in še zadnja možnost za večino ljudi živeti človeka vredno življenje in to v naši državi.

            Na koncu bi dodal tisto kar mi je najbolj leglo na srce in to je tisto kar je povedal gospod Polšak; v prihodnosti ne bomo izgubili ampak se moramo odločiti za tisto kar je on poudaril, to je delo pa ne samo v ministrstva, vse povsod in to pošteno delo! Hvala.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Samo Fakin.

            SAMO FAKIN: Dober dan. Upravni odbor zavoda za zdravstveno zavarovanje je sicer poslal obsežen dokument na osemindvajsetih straneh pa prvič in drugič predlagatelji tako da so naše pripombe tam notri napisane. Ne bom več utrujal bi pa vseeno opozoril na nekaj stvari, ki jih v temu zakonu ni.

            Zavod za zdravstveno zavarovanje je, kot veste, glavni financer javnega zdravstva in upravlja z dvema in pol milijardami evrov. Pa vendar nas kot glavnega financerja in skrbnika denarja od katerega pričakujete, da bodo zdravstvene storitve pravilno financirane in dostopne na dolgi rok nas v temu zakonu le redko omenjajo. Ni predvideno, da bi sedeli v kakršnem koli nadzornemu svetu katerega koli javnega zavoda, pa čeprav nekateri obračajo štiristo milijonov, mislim Klinični Center Ljubljana oziroma vsaj enega predstavnika notri. Mi menimo, da bi takšna inštitucija, ki zastopa javni interes kot skupščino Zavoda za zdravstveno zavarovanje morala imeti vsaj tretjinsko prisotnost v teh javnih inštitucijah.

            Mi smo predvideli pri finančnem nadzoru, ki ga upravlja ustanovitelj in Računsko sodišče in potrebno je povedati, da Računsko sodišče je za resno kontroliranih javnih zdravstvenih zavodov te milijarde in pol denarja vsaj do trikrat premajhno to je čisto moja ocena da bi lahko kontrolirali javne zavode, Zavod za zdravstveno zavarovanje je redni devidiranec Računskega sodišča, šest mesecev revizorji sedijo v naši hiši in tudi zato ohranjamo kulturo javnih zavodov tako kot je bila mišljena.

            Ni nas v postopku ustanovitve in podelitve koncesij, sedaj dajemo mnenje in nekako kontroliramo dostopnost do zdravstvenih storitev na podlagi predhodno sprejetih meril. Nekdo je rekel potem bi lahko koncesije podeljeval kdor koli. Da ampak če na drugi strani ta zadeva ne bo urejena v podzakonskih aktih denarja tako ali tako ne bo.

            Strinjam se s tistimi, ki tolmačijo 12. člen, da bodo javni zavodi praktično vsi imeli pogoje za d.o.o., vsi imajo pogoje za d.o.o. in seveda tukaj bi opozoril na dejstvo, da v trenutku, ko bodo d.o.o.-ji in bodo imeli lastnino pomeni, da so lastniki in da če ne bo drugače urejeno v podzakonskih aktih odpade financiranje bolnišnic in zdravstvenih domov s strani njihovih ustanoviteljev. Sedaj so se kar znatna sredstva za investicije v zdravstvu namenile iz državnega proračuna, sedaj bo to potrebno investirati iz cene zdravstvene storitve. Trenutno je amortizacijski ceni priznanih 6,5% kar znaša sedemindevetdeset milijonov evrov na letni ravni za vse javne zavode. Mi menimo, da je ta amortizacija še prenizka, da bi zagotavljali modernizacijo in da bo najmanj krat dva, to se pravi sto milijonov evrov, če ne še več dodatnega denarja potrebnega zbrati za financiranje javnih zdravstvenih zavodov.

            To sem želel samo posebej poudariti, drugo smo vse napisali in poslali predlagatelju

in upamo seveda na čim večjo učinkovitost. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Darko Kranjc.

            DARKO KRANJC: Hvala za besedo, lep pozdrav

            Zdaj, vsebinskega o členih zakona pa o zakonu je bilo že toliko povedanega bi si pa malo ogradil pa bi šel mogoče na bistvene točke, ki bi jih sam rad izpostavil.

            Kombinirati javni in zasebni interes, si lahko mislimo kateri interes bo na koncu prevagal, kateri ima večji moč, kaj sploh je primerjati zasebni interes, interes je verjetno dobiček, večji dobiček, še večji dobiček, dobro so bili prej povedani procenti, če z 20 ne bodo  zadovoljni jih bo 30% ampak tistih 30%, če ne bo dala deset država bodo pa dali ljudje.

            Mislim, da ta zakon bi lahko imel podnaslov pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, videli smo te dobre namene v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji pri privatizaciji družbenega državnega in tako dalje premoženja, na kakšen način res so ljudem vtepli v glavo, da je država slab gospodar, da država ne zna upravljati... Kdo pa je država? Država je ena politična elita, ki  nas že dvajset let hrani iz rok v usta pa še to ne, zdaj že to pada na tla. To je država, država smo mi in nehajte govoriti, da so politične stranke in politika kar po vrsti vsi gnili samo zato, da tiste ljudi, ki niso zadovoljni pa razočarani, da gredo stran. Kdo pa je predstavnik političnih strank? Ljudje, isto kot so predstavniki nevladnih organizacij pa so tudi nekatere na slabem glasu zaradi tistih nekaterih istih ljudi. Problem imamo, ker imamo v politiki namesto idealistov zgolj interesente in ti interesenti imajo za vratom neke večje interesente, lobije potem pa vidimo kako gredo službe tudi iz javnih v neka farmacevtska in tako dalje, podjetja. Ampak pustimo, lahko se tudi vprašamo kdo je največji profiter v tej trenutni družbi, tudi na gospodarskem nivoju, vidimo na čem služimo, na zdravju, na kvaliteti bivanja pa tudi na življenjih ljudi, tako daleč smo prišli.

            Moram reči, da sem bil razočaran, ker sem bil ta vikend pet dni v Nemčiji, vedno slabša podoba Slovenije zunaj, ljudje vidijo to korupcijo in to je razlog za to, da nimamo učinkovitih javnih storitev, zato ker se preveč denarja izgubi v različnih projektih. In govoriti o učinkovitosti, najprej moramo mi vzpostaviti učinkoviti sistem odgovornosti, zaustaviti korupcijo, potem vzpostaviti učinkovito vodenje in upravljanje javnih financ kjer je naloga čim bolj povečati izkoristek, ne da bo izkoristek javnih sredstev 30, 40%, 80%, 90%, 95% mora biti in ne da se tukaj gor prislanjajo vsi tisti, ki imajo košarice, da kaj odnesejo. Potem moramo ločiti javno in zasebno, zdaj mi se tukaj pogovarjamo o teh javno zasebnih partnerstvih in to je neki velik trend v Sloveniji, ker vidim od zunaj so ugotovili ,da je to pomota, gredo v drugo smer. Imam tukaj dokumente evropskih zadevah, lahko mogoče  citiram prebrano v javnih storitvah. Javne storitve morajo biti v primarni vlogi države, javne storitve na področju zdravstva, sociale, izobraževanja, tukaj ni mesta za privatizacijo. Ja, posebej kjer jih hočejo tako kot je mogoče gospod Gorenak rekel, dopuščam različna mnenja, da nekateri pa so za privatizacijo vendar to pretakanje javnega denarja v te kanale definitivno ni dopustno.

            Jaz bi tudi verjetno, mislim jaz ne bi bil, ker nisem takšen tip, ker nisem toliko nagnjen v te gospodarske vzgibe, da bi rad ne vem kako zaslužil pa bil bogat, imel potem takšen zavod. Verjetno bi ga pa vsak imel, ki ima malo ekonomske žilice. Problem pri nas je tudi ta učinkoviti nadzor, delujoči organi pregona in sodišča. Na enem konkretnem primeru ga bom povedal, Termoelektrarna Šoštanj, šesti blok; revizor,, predsednik Računskega sodišča nima možnosti nadzirati direktno termoelektrarne Šoštanj čeprav je to firma v 100% lasti državi ampak ni v direktni državni lasti ker je vmes še holding slovenskih elektrarn in on lahko nadzira holding, ne more pa nadzirati termoelektrarne in to zato, ker smo takšne zakone sprejeli, ker smo se zbirokratizirali in ker so to pravne zmede, pravne praznine, vse te stvari to dopuščajo, na koncu so pa kdo? Tisti veliki odvetniki, ki na zadnja vrata prinašajo te zakone napisane tako da jih lahko potem zaobide in po procesni poti vedno dobijo pa ne glede na to, če kdo koga ukrade in ne vem kaj naredi, po procesni poti bo zadeva padla in to je tisto kar je bilo prej na začetku povedano, zadeva je bila zaključena, nič se ne zgodi, zmanjšati moramo birokracijo.

            Zdaj modernizacija, privatizacija, razlastninjenje javnega premoženja, to je bilo zelo dobro povedano, več discipline rabimo tukaj in to kar je povedal predsednik skupnosti občin, župan Tolmina nas tudi najbolj motijo finančne posledice tega zakona, neka avtonomnost teh hibridnih družb, ko bodo kar vse lahko delali samo če bo pa kaj zmanjkalo bo pa verjetno država morala dati ali pa državljani. Pa ta prenos premoženja za katerega se sicer trdi, da tega ni v ozadju, vsi računamo na poštene namene tistih, ki se bodo lotili tega. Jaz lahko rečem, da imam tudi s kakšnim privatnim zdravstvenim zavodom, zaradi tega ker na javnem ne prideš na vrsto dobro izkušnjo. Vem pa tudi na kakšen način se tukaj izgublja ogromno denarja. In mi moramo delati na tem, da bomo z obstoječimi sredstvi, ki jih je seveda tukaj potrebno povečati, to bo tako ali tako debata, ustvarili čim bolj kakovostne javne storitve in čim boljše storitve za državljane. To pa pomeni, da se denar ne sme izgubljati in odkar se bo denar izgubljal potem ali bodo storitve slabše ali bodo storitve dražje ali pa na koncu bomo ostali brez storitev pa bomo na ulici umirali, verjetno.

            Bi pa samo še za konec dodal to, vsi verjetno poznate častnik finance, ki je eden od tistih, ki je bolj neoliberalen častnik, zagovarja kapital in tako dalje, tudi oni ugotavljajo, prejšnji teden, kako nas molzejo, kako nas molzejo tisti, ki javna sredstva lepo črpajo ven po vseh obstoječih zakonih, nič nelegalnega. Druga stvar, imeli smo debato o mali šoli upravljanja državne lastnine, lahko ste videli na eni komercialni televiziji ali pa tudi v temu dnevniku članek na kakšen način se z zasebno lastnino dela v raznih bivših ruskih državah, predstavnik .../Nerazumljivo./... je celo povedal, da je država bosa. Saj Slovenija je tudi skoraj bosa, jaz sem danes v copatih mogoče bomo naslednjič bosi. Slovenija država postaja bosa samo zaradi tega, ker se je celotna razdala privat sektorju potem več ni splošnega interesa, vedno manj je tega.

            In te vse države so povedale, da lahko opravljajo, Gruzija na  primer, oni opravljajo javno premoženje s kar dobrimi dobički, v Sloveniji ga pa ne zato, ker imamo večino politično nastavljene kadre, prijateljsko nastavljene in nihče nič ne odgovarja in te stvari je potrebno spremeniti in takšen zakon je potrebno tako ali tako zavrniti, ker se ga popraviti ne da. Hvala.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. K besedi vabim Mateja Kolmaniča.

            MATEJ KOLMANIČ: Hvala za besedo. Sem Matej Kolmanič, predstavnik rdečih radikalov  v zvezi in zavoljo ljudstva.

            Rdeči radikali kot najgloblji zagovorniki pravic ljudstva odločno nasprotujemo privatizaciji javnega zdravstva. Privatizacija v katerem koli segmentu družbenega življenja povzroča odtujitev temeljnih družbenih vrednot in principov, ki ohranjajo kohezijski minimum različnih slojev prebivalstva. Večkrat slišimo kritiko neoliberalnega kapitalizma, bogati postanejo še bogatejši, revni pa vse revnejši.

            Kakor vidimo v praksi slovenskega gospodarstva je ta kritika povsem na mestu a po novem v primeru sprejetja novega zakona to pravilo prehaja na eksistencialno raven; bogati bodo zdravi, revni pa bolni.

            Zato je brezpogojni obstoj javnih ustanov v zdravstvu še večjega ključnega pomena. V današnjem času in družbeno politični ureditvi uradno živimo v demokraciji. Če izpostavimo pomen te besede, beseda izhaja iz Grščine, Demos - Ljudstvo, Kratians(?) - Vladati kaj hitro preidemo do zaključka, demokracija je vladavina ljudstva. Upam pa si trditi, da privatizacija javnega zdravstva ni v interesu ljudstva.

            Zato apeliram na odgovorne, da še enkrat razmislijo in odločijo v prid ljudstva. Hvala lepa.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam.

            K besedi vam gospoda Rada Bohinca.

34. TRAK: (SP)

            DR. RADO BOHINC: Prisrčen pozdrav vsem skupaj. To, da človek 2 uri in 45 minut čaka na besedo, ima tudi svoje prednosti. Jaz jih bom poskušal izkoristiti. Namreč pridružil se bom mnogim stališčem, ki so bila tu izrečena, s katerimi se močno strinjam in bom tudi povedal katera so ta, zato bo morda moja diskusija lahko kaj krajša.

            Ampak najprej pa želim poudarit, da bom v večjem delu diskusije razpravljal v osebnem imenu. Tu sem bil povabljen kot strokovnjak, ki se že nekaj časa ukvarja s temi vprašanji, zato bo moja razprava interesno povsem hladna in ozko suho strokovna.

            Najprej tisto s čimer se močno strinjam in ker mislim, da je treba preprečiti, medklic, veseli me, da je ta razprava tako močno angažirana, tako naslonjena na civilno družbo, da se utegne to zgoditi, da se bo to preprečilo, ker je prav, da se sliši tako močan glas. Mislim, da je vsekakor treba preprečiti ali zaustaviti, nekateri pravite, da so se začeli procesi privatizacije na področju javnih služb. Odločen nasprotnik tega sem, kot tudi nasprotnik drugih tu izrečenih besed, kot je bila tajkunizacija, komercializacija in podobno kar vse vodi k morda zmanjšanemu obsegu javnih služb, zdravstvenih storitev in drugih. Odločno se strinjam s temi zahtevami oziroma s temi pozivi, da procese v to smer je treba zaustaviti.

            Izrecno se strinjam s tistimi, ki nasprotujete prenosu premoženja javnih zavodov na zasebne pravne osebe. Dodajam, ne nasprotujem prenosu premoženja na javne pravne osebe, na javne zavode, ker se mi zdi, da lahko dobro kooperativno javno upravljanje javnih zavodov privede do boljših učinkov. Sem pa velik nasprotnik tega, da bi se tak prenos premoženja izvedel na zasebne pravne osebe. Sem tudi velik nasprotnik tega, na kar ste nekateri opozarjali in tu verjetno vidite podlage privatizaciji, da bi se katera koli javna služba lahko izvajala v profitnih pravno-organizacijskih oblikah, da sem bolj jasen, da bi se zavodi, javni zavodi preoblikovali v d.o.o-je. Mislim, da noben zakon nima pravice do te podlage, ker s tem daje podlago za preoblikovanje v d.o.o-je, s tem implicira profitnost te dejavnosti. Ta dejavnost javnih služb pa mora biti izrazito in ostati v celoti neprofitna, nepridobitna.

            Mislim, da je tisto s čimer se je treba odločno strinjati tudi to, da noben zakon ne sme vzpostaviti ekslege podlage za kakršno koli preoblikovanje, ne da bi pred tem bila opravljena presoja. Tako, da tiste določbe, ki so nekaj časa krožile v tekstih, ne vem, če so še, jaz jih v zadnjih tekstih nisem videl, lahko pa, da nisem dovolj pozorno bral, da bi se kar nekatere vrste javnih zavodov preoblikovale po zakonu v d.o.o-je, to zagotovo mora ven, ker sproži neke nekontrolirane procese.

            Skratka tu se s temi razpravami strinjam in se jim pridružujem. Mislim, da je treba storiti vse, da se tako zastavljeni procesi oziroma takšne podlage zakonske, če takšne procese omogočajo, zaustavijo.

            Rad bi pa še nekaj dodal. To je bil komentar na razpravo. Namreč nekaj tragičnih primerov in dobrih argumentacij za to je bilo, da s stanjem v javnem sektorju v Sloveniji ne moremo biti zadovoljni. Mi imamo, ne samo, da je 20 let star zakon, ki je bil takrat leta 1991 sprejet z zavezo, da bo v kratkem spremenjen, ker je pomenil nacionalizacijo javnih služb, kar spomnite se tega, to je bilo prehodnega pomena, prehodnega značaja, ta zakon leta 2011 še vedno velja. Nič spremenjen, praktično morda enkrat, sicer pa to je zakon, ki je obsoleten, to je zakon, ki ga je povozil čas, to je zakon, ki ne daje več podlag za sodobno opravljanje, za učinkovitost in to je zakon, ki mora vse te, ki ni sposoben negativnih procesov, o katerih ste danes tu govorili, preprečit in zato se pridružujem tistemu delu razprave in prav zaradi te angažirane in resne razprave, ki se je izkazala tudi danes, da je še kako potrebno dati nov zakonski okvir javnemu sektorju. Ali zdaj ta zakon ali kakšen drug, je to seveda vprašanje o katerem bodo odločali poslanci, ki bodo bolj ali manj resno vzeli to razpravo.

            Ampak jaz pa s strokovno hladno analizo, če bi bil čas, tudi z argumentacijo rečem, da ima ta zakon nekaj dobrih rešitev. Ima dobre rešitve na področju korporativnega upravljanja, ima tisto kar sodobna teorija korporativnega in praksa terja, to je ločitev nadzorstvene in poslovodske funkcije. Ima dobro ločitev dveh statusnih oblik. Zavodov z omejeno in zavodov z neomejeno odgovornostjo. Pa še kakšno stvar bi lahko naštel od dobrih rešitev tega zakona. Jaz mislim, da je prav, da se tisti, ki se s tem ukvarjamo zaradi stroke in tisti, ki se s tem ukvarjate zaradi različnih interesov, da s to razpravo nadaljujemo.

            Zdaj se bom pa samo za 10 sekund prelevil v predstojnika inštitucije, o kateri je danes bilo pred dvema urama, zdaj skoraj že tremi urami, na začetku. Tu je bilo namreč neko povsem neutemeljeno povezovanje Univerze na Primorskem s procesi, ki se jih je imenovalo privatizacija, komercializacija in podobno. Nič dogodki pred mojim prihodom na to univerzo nimajo povezave s tem, tudi noben organ ni tega v nobenem postopku niti očital, kaj šele ugotovil. Tako, da bi povabil spoštovano poslanko, da pride k nam na univerzo, da pregleda dokumentacijo, da se seznani z dejansko situacijo in da potem morda v zvezi s tem daje komentarje in da ne izbira slabega primera za negativne procese, ki smo jim priča v javnem sektorju. Univerza je dober primer, dobro posluje, napreduje in ni sence na njenem delovanju. Senca pa je v tem, da ni bil pravočasno plačan dolg države za investicije in je zaradi tega nastala škoda zaradi prevelikih obresti. To pa je tisto kar sem kritiziral in še vedno kritiziram. Hvala lepa za to priložnost, da odgovorim tudi na .../Nerazumljivo./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Gospa Mlakarjeva, sicer zdaj, če bomo dovolili, da lahko eden drugemu repliciramo, bi se lahko ujeli v neko past, sicer dam vam tri minute, da obrazložite, ampak naj bo to izjema.

            MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR: Bom v minutki to odgovorila. Namreč tisto kar sem povedala, tisto stoji v zapisnikih. Namreč hvala za povabilo na primorsko univerzo, bom z veseljem prišla, ampak vi ste prišli v parlament in iz zapisnika preiskovalne komisije, kjer ste bili zaslišani v zvezi s tem primerom, stoji točno to kar sem prej povedala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Gospod Bohinc, ampak izjemoma, res kratko, ker drugače se bomo zapletli. Sicer kar se mene tiče smo lahko do jutri tu, ni nobenih težav, samo kar se boste vi odločili.

            RADO BOHINC: Te razprave nisem jaz odprl. Mislim, da je napačno, da obremenjuje to razpravo. Mislim, da je to tudi slab primer. Sem pa seveda dolžan pojasniti. Na mojem pričevanju na parlamentarni komisiji je bilo rečeno samo to, kar sem danes ponovil, da je velikanska škoda, ki jo je povzročila država s tem, da ni plačala dolga pravočasno, ker so dnevno nastajale obresti in to je škoda, ki je danes ni mogoče odpraviti. Sicer pa glede tedaj zatrjevano, narejenih nepravilnosti, vse pred mojim prihodom na univerzo, da bo jasno, ker se želi to povezovati tudi z mojim imenom, noben od organov, ki je vodil te postopke, ni ugotovil doslej nobenih nepravilnosti.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR:  Hvala lepa. Besedo ima Lara Jankovič

            LARA JANKOVIČ: Spoštovani. Hvala za besedo končno. Tudi jaz se bom ponavljala, meni je zelo žal, ampak dovolite mi, glede na to, da je to moj prvi nastop v Državnem zboru, kot zagovornica gibanja za pravično družbo, upam, da tudi ne zadnji, bom pač prebrala kar imam pripravljeno.

            Torej v imenu gibanja za pravično družbo, ki je del Zveze za voljo ljudstva, vam pač želim povedati. Naša skupina odločno nasprotuje spremembam zakonodaje, ki bi javno zdravstvo spremenila v zasebno in ga že tako osiromašenega do konca uničila, kar se po našem videnju želi doseči v interesu kapitala in proti temeljnim priborjenim pravicam ljudstva v Sloveniji. Vse to vodi v še večjo razgradnjo socialne države, ki naj bi bila zagotovljena že po Ustavi. Zavzemamo se in še se bomo zavzemali za ohranitev in nadgradnjo javnega zdravstva tako, da bo ustrezalo potrebam ljudstva, ki edino vanj vlaga svoja sredstva, znanje in delo. Ta država mora prenehati krčiti vse pravice, posebej na zdravstvenem področju, kar sistematično počenja že 20 let. Zdravstvo ne sme biti prepuščeno vladanju močnejšega in poslovna priložnost za vse brezobzirnejši kapital, zato država ne sme dovoliti in mora zaščititi svoje državljane pred njegovim divjanjem, kar se z vso pravico od nje pričakuje in zahteva od tistih, ki naj bi tukaj sedeli. Upam, da so vsaj kamere prižgane pa da bo to zabeleženo. V te udobne fotelje vas je namreč posedlo ljudstvo, ki vas bogato plačuje in njemu ste edino zavezani in mu s sprejetjem takšnega zakona tega ne smete narediti.

            Zavzemamo se tudi za izločitev zavarovalnic pri izbiranju denarja za zdravstvo, ker se ta denar ne porablja namensko, kot je danes na žalost že vsakdanja praksa, normalno, temveč za nekaj povsem drugega in zato ga za zdravje naenkrat ni zadosti, ker odteka kot voda v pesku, neznano kam oziroma približno že vemo kam. Država ima vse inštrumente in inštitucije, ki bi bile sposobne zbrati ta denar in ga nameniti samo zdravstvu, brez dodatno zaposlenih v ta namen.

            Naj se tukaj dotaknem tudi škodljivega vpliva kapitalizma in lažne demokracije na celostno zdravje in posebej psihopatologije.

            Med tovrstne psihološke oziroma sociološke dejavnike okolja se zadnje čase vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno ekonomsko-političnega sistema kot okolja na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije. Sistem namreč vpliva na zdravje tako telesno, kot duševno in sicer preko socialnih kategorij družbe kot so neenakost, revščina, finančna skrb, stres, sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, mobing in tako dalje. Preko tega vsega obstaja vpliv na dinamiko vzgoje v družinah. Vse to ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem in z vsem tem prispeva k porastu duševnih in nekaterih kroničnih bolezni v zadnjem času, kljub napredku medicine. Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oziroma sistema na psihofizično zdravje človeka. S tem zakonom bi se praktično ukinila pravica vseh nebogatih državljanov in državljank Slovenije, ki je iz dneva v dan več, do že zdaj okrnjene zdravstvene oskrbe. Ta zakon je sredstvo za dejansko uničenje osnovne vrednote in hkrati človeške zahteve vsakega človeka. Pravico do zdravja in preživetja enako dostopno za vse v demokratični družbi.

            Glavna vrednota družbe in človeka in pravice do celostnega  zdravja nikakor ne more biti podvržena interesom profita in kapitala, niti razpršenosti v načinu obravnave in neenakosti dostopa, v tem primeru zasebnega zdravstva, saj slej kot prej pride do škode za zdravje večine. Ker pride do varčevanja na pacientih, hkrati pa do zmanjšanega dostopa za manj bogate, torej večino.

            Gospe in gospodje poslanci, pričakujemo, da tokrat glasujete tako kot bi glasoval tisti človek, ki danes kljub poštenemu delu in vedenju, da nima za osnovne potrebe golega preživetja in mu omogočite vsaj pravico biti na tem svetu živ in zdrav. To je njegovo edino bogastvo, njegova temeljna pravica in zdravje kot temelj vseh ostalih človekovih dejavnosti je najvišja vrednota tako posameznika kot družbe. Družba je zdrava toliko kot so zdravi njeni členi, vemo. Skupno dobro, javno dobro je zadnje upanje, ki je ostalo od raznih manipulacij prerešetanemu in izstradanemu človeku, upanje ob katerem se je treba začeti zbirati, skleniti nov družbeni dogovor in ga spraviti v realnost. Šele objektivno soočenje s stanjem družbe omogoča iskanje trajnih in vzdržnih rešitev. Nujna sestavina slehernega postopka sprejemanja odločitev je koncept socialne oziroma družbene odgovornosti. Prihodnost se ne zgodi kar tako. Ustvarjajo kolektivna akcija danes, ki bo jutri nosila posledice svojih dejanj in jih bodo čutili prihodnji rodovi. Zato se odločite pravilno, odgovorno in dostojanstvo do sebe in do ostalih članov družbe. Hkrati izražamo tudi podporo vsem sorodno mislečim posameznikom in skupinam in vas pozivamo k združitvi moči. Zato ker samo skupaj bomo kaj dosegli, kot bi rekel gospod Poljšek(?).

            Za tovrstne zakone in druge reforme zategovanja pasu in zmanjševanje sociale zaradi neoliberalnih ukrepov, kjer krizo rešujejo revni in ne tisti, ki so jo zagrešili, ne Vlada, ne parlament nikoli nista dobila podporo ljudstva, niti večine civilne družbe. Zato tak zakon ni legitimen in nima podpore ljudstva.                                                               

            Dovolj je bilo, začnite nas slišati in upoštevati. Hvala. .../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala lepa. Besedo ima Gabriel Gros(?).

            GABRIEL GROS(?): Hvala za besedo. Tukaj se kar malo tujka počutim, predvsem zaradi tega ker bom zagovarjal šport oziroma sem tukaj zaradi športa. Ker ves čas je bila tema zdravje, socialno varstvo in podobno, vendar tudi šport sodi v ta sklop tega zakona, za razliko od ostalih, recimo od gospe poslanke, jaz vidim naslov tega zakona veliko boljše kot je bil prejšen, ker prej smo govorili o inštituciji, javnih zavodih, zdaj govorimo o dejavnosti, dejavnosti splošnega pomena oziroma posebnega pomena po vašem predlogu in to je tisto bistvo tega zakona, ki ga je treba mogoče naslednjo stvar na tem spisati, ker kaj se je zgodilo. Vsi govorimo o hišah, o avtomobilih, o medicinskih inštrumentih, ki bodo izginili nekam v privatne roke, vsi pa pozabljamo na dejavnost, se pravi tisto dejavnost, ki nas je naredila posebne, tista dejavnost, ki dela tako državo kot ta naša država je in šport je eden od segmentov, ki je nekako ta prvi zakon o zavodih iz leta 1991, nekako uspešno obšel samo delček, mislim, da nekaj čez 40 občin ima danes javne zavode, ki upravljajo športno infrastrukturo. Vse ostalo upravljajo direktno občine in ne verjamem, da bodo zdaj ustanovile zavode, ki bodo to športno infrastrukturo upravljale. Ti zavodi, zakaj sem pa rekel uspešno obšel, zato ker dolgo časa sploh nismo našli neke vrste inštitucijo, ki bo pa skrbela za tisto tako imenovano strokovno delo v športu, ker se šport sam po sebi organizira preko zasebnikov, če smem temu tako reči, ker društva so po zakonu društva registrirane za osebe zasebnega prava, se pravi so to zasebniki in dosti dobro skrbijo za to, jaz pravim ne infrastrukturo, ampak za strokovno delo v športu in ti zasebniki, ta društva so enkrat šle skozi eno bolečo zgodbo, ker tako kot ste vi prej govorili o samoprispevkih, da so se gradile šole, zdravstveni domovi, tako je na športu nastajalo, da so s prostovoljnim delom zgradili športne objekte in potem je prišlo neke vrste podržavljanje, se pravi občine so prevzele v upravljanje to in izkazalo se je, da so občine dober gospodar. Državne infrastrukture ni nič, razen z izjemo nordijskega centra Planice, katerega sem jaz v tem trenutku, ki je pod mojim upravljanjem in verjemite mi, si ga ne želim v to, da bo odločal, da bi recimo to bilo v lasti, ker mislim, da je to tak nacionalni ponos, da ne potrebuje neke vrste institucionalnega lastništva, se pravi, da bi zavod bil lastnik tega.

            In ko sem ta zakon bral mi je bil všeč, moram reči, zato ker se je dotaknil vseh stvari, dotaknil se je dejavnosti, ki je iz športa ven praktično ušla in teče po zasebni poti, dotaknil se je načina dela, ni mi bilo pa všeč da infrastruktura lahko kar nekako izgine, ker tudi to se je zgodilo v športu. To se je zgodilo leta od 91 naprej in ne vem če še poznate partizan Slovenije, koliko infrastrukture po tej državi je bilo in to je ena taka čudna zgodba o kateri bi lahko posebno sejo tukaj naredil če želite vendar partizan Slovenije kljub temu, da je deloval kot zasebnik, po zakonu o društvih oziroma pravne osebe zasebnega prava, partizan Slovenije je vedno manjši, saj ni noben nič ukradel, v svoje žepe dal ampak lepo živijo tisti, ki danes upravljajo s tistim premoženjem. Ga niso obogatili in dejavnosti iz tega partizana v zelo veliki večini ven izginila.

            Zato mislim, da je na športnem področju, čeprav sem slišal, da je sploh bila dilema ali šport v ta zakon sodi ali ne in je bil enkrat notri in drugič zunaj, pa notri pa zunaj, vendar ker imamo nekaj zavodov, ki imajo svojo nalogo je notri ostal in iz našega zornega kota bi predlagal, da se šport izključi iz tega zakona in da se obravnava to po posebnem zakonu, se pravi po zakonu o športu in bojo športniki sami skrbeli, da bo javni interes izpolnjen.

            Kaj pa je javni interes v športu? Javni interes v športu je pa to, da se ne bomo ukvarjali z veliko dilemo ali bomo zagotovili našim mladostnikom pet ur najmanj vsak dan eno uro športne vadbe. Zakaj eno uro športne vadbe? Zaradi tega, ker je to odprava vseh tistih stvari, ki potem bi bila zdravstvena blagajna bolj polna, če bi vsak dan eno uro športne vadbe imeli te posamezniki, te mladostniki.

            In po današnji praksi, tako kot je v športu se tu dogaja, da imamo po zasebnem sektorju, se pravi tudi po društvenem imamo velike interese na področju vrhunskega športa, imamo velike interese na področju rekreacije, tukaj so donosi zelo dobri, imamo velike interese nekje za otroke od vrtca pa nekje do 4 razreda osnove šole, potem pa nastanejo problemi, potem pa dobimo nemogočo mladino, ne znano ji ponuditi programe in kar naenkrat izgubimo večino srednješolcev in zaključne letnike osnovne šole v tem segmentu in se nam potem vrnejo šele kot rekreativci ko postanejo zreli.

            Zato je na nek način interes športa, v tem trenutku govorim o svojem imenu, ker ni bilo kakšnega plenuma, ki bi lahko te besede zagovarjal množico športnikov ampak za to mora biti interes športa, da šport ostane tako imenovan dejavnost splošnega pomena ali pa posebnega pomena, da ostane, da ima nekje nadzor skozi letni program športa, skozi nacionalni program športa, skozi občinske dokumente, do tega, da bodo zagotavljali, da bo vsa populacija deležna te javne storitve. Hvala lepa. 

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Franc Rems.

            FRANC REMS: Spoštovani. Zahvaljujem se vam za besedo in mi dovolite, da izrazim mnenje številnih oseb s .../Nerazumljivo./... članov invalidskega društva EKO Ljubljana.

            V razgovorih smo izkazali, da invalidi osebe s stomo, da smo zaskrbljeni in da spremljamo aktivnosti, ki se vodijo za sprejem zakona o izvajanju splošnega pomena.

            V predlogu zakona vidimo številne sporne točke, ki so za nas kot državljane invalide nesprejemljive, te sporne točke pa so.

            Prvič. S sprejetjem zakona bi omogočili mešano lastnino javno in zasebno. Takšno partnerstvo se običajno konča s privatizacijo, jaz pravim temu prihvatizacija v škodo javnega interesa.

            To pa pomeni, da bodo storitve za večino prebivalstva držaje in za tem težje dosegljive.

            Kot drugo. V predlogu zakona se spodbuja komercialna dejavnosti in to v javnih zavodih.

            Tako si bodo lahko uprave, nadzorni svet in lastniki delili plače iz komercialnih dejavnosti, namesto da bi se ustvarjanje in dobiček usmerja v javno dobro.

            Tako uporabljen dobiček bi omogočal kakovostnejše javne storitve, dobiček bi ostajal v javnih zavodih, tako da bi omogočal tudi zaposlenim nagrajevanje glede na kakovost in učinkovitost dela v javni službi.

            Žal bi se s prejetjem zakona komercialna dejavnost spodrivala javno dejavnost in tako slabila širši javni interes.

            Po našem prepričanju se bo pod krinko izvajanja zakona o izvajanju splošnega pomena moralo prenesti državno kot občinsko premoženje na mešane zavode in ve se kje bo pristalo lastništvo, kljub podpisanim dogovorom.

            V praksi se je do sedaj vedno izkazalo, da je zasebni interes močnejši od javnega in v primeru privatizacije nihče ne odgovarja.

            Zakon pomeni razgradnjo socialne države kar je v nasprotju z Ustavo in je v nasprotju z voljo večne državljanov Slovenije.

            S privatizacijo javnih zavodov se bo izrinilo uporabnike iz sistema odločanja, ker javnih zavodov praktično ne bo več.

            Ker je predlog zakona nedorečen, ne bo nobenega učinkovitega in resnega nadzora nad javnimi in zasebnimi sredstvi.

            Kako delujejo nosilci upravljanja uprave in kako delujejo nadzorni odbori nam je državljanom dobro znano iz vsakdanjega življenja.

            To potrjuje dejstvo, da do danes še noben član nadzornega odbora ni odgovarjal za svoje delo.

            Nadzorni odbori praktično delujejo vedno v škodo javnega interesa v cilju, da se zadovolji zasebni interes.

            Spoštovani to so argumenti s katerimi nasprotujemo sprejtju zakona s katerim se želi razgraditi socialno državo in praktično pobrati vse kar smo državljani ustvarili s prostovoljnim delom.

            Gradili smo športne objekte, kulturne domove, zdravstvene domove, ceste in z denarnimi prispevki iz samo prispevka in iz prostih .../Nerazumljivo./... smo dohodek namenjali za gradnjo bolnišnic, vrtcev in šol.

            Gradili in prispevali smo sredstva z namenom, da bomo imeli vsi državljani boljše pogoje življenja in s tem boljši socialni standard.

            S tem zakonom pa se želi privilegirane elite katere bi bogatele na račun države in raje, ki bi prejemala slabše in držaje storitve.

            To je po našem prepričanju razgradnja socialne države, zato se pridružujemo vsem, ki zahtevajo, da se predlagani zakon umakne iz dnevnega reda v Državnem zboru.

            Zakon se je moral uskladiti s socialnimi partnerji in pri tem se mora ohraniti javno premoženje in javni plin na izvajanje programov v zavodih. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Drago Novak.

            DRAGO NOVAK: Hvala lepa za besedo. V zvezi delavnih invalidov Slovenije, ki je reprezentativno zastopa interese več kot 60 tisoč članov interesno povezanih delavnih invalidov v 69 lokalnih društvi na področji Republike Slovenije, smo zaskrbljeno preučili osnutek zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena na področju negospodarskega sektorja.

            Življenje in delo delavnih invalidov bistveno zaznamujejo storitve, ki jih izvaja več kot 1495 javnih zavodov na področju izobraževanja, športa, zdravstva, socialnega invalidskega varstva, kulture in še katere od družbenih relativnih področij. Skupno poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter Komisije za lokalno samoupravo ter regionalni razvoj Državnega sveta Republike Slovenije je zelo jasno v devetih alinejah opredeljuje najbolj .../Nerazumljivo./... problemske točke predlaganega osnutka zakona, s katerimi se v Zvezi delovnih invalidov Slovenije v celoti strinjamo. Pomeni, da naslov osnutka zakona je nefunkcionalen in ne ponuja takojšnje logične povezave z vsebino, ki jo zakon ureja. Predlagamo, da bi bilo v naslov bilo priporočljivo vključit tudi pojem zavoda kot prevladujoče oblike subjekta, ki opravlja dejavnost splošnega pomena na področju neke .../Nerazumljivo./... dejavnosti. Zakon v predlagani obliki omogoči izvajanje privatizacije v javnih zavodih, saj predlaga, da se finančno stvarno premoženje prenese v last zavodov, pri čemer je v mnogih zavodih to premoženje nastalo samo s prispevki pa dobro vemo, da so naši očetje tudi udarniško delali, da so lahko zgradili ceste, šole in tako dalje. Tudi vi se sami, ki ste bili že razpravljavci, spomnite kdaj tega, da se je ogromno delalo tudi udarniških akcij. Statusne spremembe javnih zavodov, kot jih predvideva 94. in 128. člen osnutka zakona možnost preoblikovanja sedanjih zavodov gospodarske društva,  je za nas nespremenljiv. Vemo sami, da Ustava govori v 2. člen to kar je prej predlagatelj tudi navedel, je socialna in pravna država in mi se tega tudi držimo.

            Ta zakon določa, da se dejavnosti splošnega pomena upravljajo na nepridobiten način, hkrati pa ne izključuje možnosti ustvarjanja izmernega dobička. Koncept zakona nima jasne zaveze, da so javni zavodi zgolj nepridobitni, ker daje možnost ustvarjati in razdeljevati dobiček, ker 86. člen osnutka zakona določa, da zavod sme presežek prihodka nad odhodka uporabiti za upravljanje razvoja svojih dejavnosti. To pomeni, da bi zavod lahko uporabljal presežek za druge namene, recimo za upravljanje in razvoj, tržne dejavnosti in ne samo za razvoj in upravljanje temeljne dejavnosti.

            Zastavlja se vprašanje ciljev zakona. Ali bo zakon dejavnosti iz splošnega pomena naredil bolj dostopne državljanom in državljankam, zagotovil bolj enakopraven dostop do javnih dobrin in izboljšal njihovo kakovost ter preprečil zasebnikom, da bi z uporabo javnih sredstev neupravičeno izboljšuje materialni položaj ali pa je cilj zakona, da zniža delež javnega financiranja za javne storitve, da se na tem načinu prilagodi, podlagi poročil prilagodi OECD-ju za učinkovito upravljanje negospodarskih služb, kjer je mogoče uporablja pravno-organizacijske oblike zasebnega sektorja, s poudarkom na možnosti podeljevanja koncesij za upravljanje negospodarskih javnih služb osebam zasebnega prava, o čemer govori slovenska izhodna strategija.

            Da eno najšibkejših določb zakona predstavlja zahtevo po uveljavitvi standardov in normativov v obdobju treh let po uveljavitvi zakona. Dejstvo je, da sami dobro vemo, da na področju zdravstva pripravljajo se standardi in normativi že več kot 15 let, da na področju kulture tudi 10 let in da še danes niso določeni. Zakon ne predvideva nobenih sankcij, če v treh letih po uveljavitvi tega zakona s področno zakonodajo standardni normativi še vedno ne bodo določeni. Dejstvo je, da v tem primeru, da se v predvidenem obdobju standardi .../Nerazumljivo./... ne bodo oblikovali, zakon ne bo dosegel pričakovanih učinkov. S tem namenom tudi povemo, dodatno k temu pa je treba upoštevati tudi mnenje širše zainteresirane slovenske javnosti, ki dodatno daje še drugo razloge, kot so negativna stališča skupnosti občin Slovenije do predloga zakona, skrb za nekritično možnost privatizacije na področju družbenih dejavnosti, tržna dejavna storitev v negospodarski dejavnosti, možnost slabega upravljanja investicij in tako dalje, zaradi katerih je potrebno umakniti predlog zakona iz zakonske procedure v Državnem zboru Republike Slovenije in pričeti z novim krogom širše javne razprave, razprave na ekonomsko-socialnem svetu in razprave v Državnem svetu v Republiki Sloveniji z namenom oblikovanja jasnih izhodišč za pripravo takšnega besedila zakona, ki na eni strani omogoča oblikovanje rešitev za obstoječe probleme s katerimi se srečujemo pri svojem delu javni zavodi, na drugi strani pa iskanje rešitev, ki postavljajo jasno ločnico med upravljanjem temeljne dejavnosti in dopolnilne dejavnosti javnih zavodov ter posledično rešitev vprašanja virov financiranj temeljnih dejavnosti zavodov. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Jožef Romšak.

            JOŽEF ROMŠAK: Dober dan dragi prijatelji, lep pozdrav vsem skupaj. Prav lepo pozdravljam vas spoštovane ministre, predsednika Vlade, poslance v Državnem zboru, razen gospe Bizjakove in gospoda Tislja pa drugi, ki berejo včerajšnje novice za mojim hrbtom.

            Moje ime je Jožef Romšak, prihajam iz Kamnika in bi rad v tem notri videl tudi sebe kot kmeta in oprostite, pač je to moj prvi nastop v hiši, zakonov hiši kjer se vse dogaja in ustvarja. Ob razgrnitvi tega zakona sem se vprašal ali v Republiki Sloveniji in v Evropski uniji še obstoja Ustava, ki govori o osnovnih človekovih pravicah, te pravice pa so šolstvo, zdravstvo in primerna starost. In na koncu koncev moram najprej reči gospodu zdravniku Dopliharju, ko je bil zdravnik še v Kamniku, da me je pravočasno prepoznal kot bolnega in me poslal naprej ter me na ta način rešil. Kajti danes sigurno nimam tako močne denarnice in tudi kmetija kjer živim ni tako močno, da bi me preživela. Zato sem toliko bolj skeptičen v teh primerih in res, tako kot sem rekel, govorimo o tistih osnovnih človekovih pravicah za življenje, torej gospe in gospodje poslanci, upam, da boste brali vsaj zapisnik današnjega pogovora tukaj notri, ali nam res imate namen kršiti nekaj dni pred volitvami te osnovne pravice? Ne bom rekel, da je za to kriv pripravljavec gradiva. On naredi tisto kar mu naroči politika in kdo smo politika? Mi vsi. Na žalost. Nekaj nas je pametnih za šankom pa si ne upamo drugod kaj povedati, eni pa zberemo tudi malo korajže pa pridemo pred kamero pa kaj povemo.

            Kaj se dogaja v vrtcih, kaj se dogaja v šolah, kaj se dogaja v zdravstvu? Domovi upokojencev. Ali želimo tisto kar je, z vsem spoštovanjem, gospa dr. Metka Klevišar govorila pred 20 leti, da bo treba začeti razmišljati. O domovih za zadnje trenutke, tako imenovani hospicih, kjer bo človek dočakal pač tiste zadnje trenutke svojega življenja, nevreden življenja na tem svetu. Torej ali se bodo ponovno Slovenci rojevali na ulici, ne bo jim dano, da se bodo rodili tako kot sem se jaz doma, pod domačim krovom in bodo umirali na pragu bolnic in to brez osnovnega zdravstvenega varstva, brez osnovne in primerne izobrazbe in seveda na koncu koncev, kar je pa že tipično .../Nerazumljivo./... več kot polovica Slovencev, da smo brez zob in to, oprostite gospe in gospodje, naj ureja evropska zakonodaja. Hvala lepa za tako Evropo. Imeli smo krasno Slovenijo v sklopu bivše Juge.

            Gospe in gospodje poslanci. Čas je še, da se zadeva reši. Namreč prvo kar je, ravnokar sem videl na internetu, da predsednik države govori, da je treba zaščititi osnovne človekove pravice. Torej ali niso to tiste osnovne človekove pravice? Ne bom več dolgovezil, kajti pred menoj je že marsikdo kaj povedal. Govorim kot slaboumen kmet, to imam tudi na emblemu tukaj gor in vam gospe in gospodje v Državnem zboru predlagam, da greste na en sprehod proti Rožniku, se nadihate svežega zraka, naj kisik, ki bo prišel preko pljuč v možgane, prerodi novo miselnost in naj odloči proti takemu zakonu, kajti slabih zakonov je v Sloveniji že dovolj, najmanj pa pred volitvam in volite, ki prihajajo, bodo pokazale kdo bo lahko govoril s tega mesta. Hvala lepa. .../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Ivo Leban.

            IVO LEBAN: Lep pozdrav vsem prisotnim. Zastopam sebe, svoje otroke in svoje vnuke in gibanje za javno zdravstvo. Sem sem prišel zato, da mi ne bi nekoč nekdo očital, da nisem nič napravil, da bi ustavil to drhal, ki že 20 let ropa to državo.

            Če pogledamo zdaj s tem javnim zdravstvom, javnimi zavodi in s tem kam to gre. To je zdaj prišlo kot vlak, nekje se je ustavilo, zato ker pač je obremenjeno in goriva lokomotivi je zmanjkalo in ne more več to peljati. Namesto, da bi dali gorivo lokomotivi, odmetavajo tovor. Se pravi zmanjšujejo pravico. Zdaj pa ta predlog zakona, kateri je prišel zdaj v obravnavo, predvideva, da bo država dajala gorivo tej lokomotivi samo po napačni poti. Dajala bo ceveh, katere bodo vse luknjaste in na tej ceveh se bodo napajali razni d.o.o-ji in tovor bo še zmeraj tam stal do kamor je prišel oziroma verjetno, da bo šel še nazaj.

            Ne morem govoriti o vsakem členu posebej, zato ker sem zakon samo bežno prebral. Samo sem prišel, da vseskozi gre ena rdeča nit, da so .../Nerazumljivo./... koncesionarji že znane osebe ali pa znana interesna združenja, za katere bi se priklopli na te napajalnike državne in iz njih vlekli ven interese zase. Zato sem kolikor toliko, kar sem poslušal, večina je proti temu zakonu in tudi jaz mislim, da ta zakon bi ga bilo treba umakniti. Umakniti in pripraviti zakon res v javnem interesu, ne zakon tak kot je ta, za črpanje iz javnega interesa.

            Ne bi rad doživel dne, da bi v teh javnih zavodih visela gor razpela .../Nerazumljivo./..., blazni denarji iz dobičkov iz zdravil, katere jih prebivalstvo nujno potrebuje, odhajali v žepe nekaterih, ki bi si prilastili te javne zavode in tako naprej. Zato sem prišel, da izrazim vso podporo nekaterim poslancem in poslankam, ki se za to zavzemajo, drugi od tega bežijo. Jaz mislim, da bi morala biti pot nasprotna. Ne, da mi hodimo v ta Državni zbor zdaj izražati to mnenje, ampak bi morali priti poslanci do nas, ker so dobro plačani, ker smo jih izvolili, da naše mnenje prenesejo sem.

            Mojemu poslancu, ko sem napisal poročilo, mu poslal preko elektronske pošte, edini ki mi je odgovoril, je odgovoril, da naj ga ne vznemirjam s takimi sporočili. Zato sprašujem te poslance, zakaj sem jaz sploh tega poslanca volil in po kaj sploh hodi sem.

            Vidim, da se je dvorana že precej razredčila, zato vas ne bom več na dolgo in široko, čeprav bi lahko govoril do jutri o napakah, ki se dogajajo, vendar lahko preberete tudi drugje. Mislim pa, da je treba biti skupaj in odločno nasprotovati prejemu tega zakona, da nas ne bo bolela samo glava, ampak tudi denarnica. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Andrej Zorko.

            ANDREJ ZORKO: Najlepša hvala za besedo gospod predsedujoči. Spoštovane in spoštovani. Težko je dodati še karkoli k temu kar so že predhodniki dejali.

            V bistvu je vsak iz svojega zornega kota prikazal svoje mnenje o tem zakonu. Kot kaže govorimo o zakonu, ki ne služi ljudem, ki ne služi skupinam uporabnikov storitev, ampak govorimo o zakonu, ki povečuje distanco med civilno družbo, med ljudmi in zakonodajalcem. V tem parlamentu v tej državi sprejemajo zakone poslanci, kolikor jih je danes tukaj. Ta javna razprava ni namenjena samo nam in tudi ne sme biti namenjena samo nam, ampak predvsem tudi tistim, ki odločajo o teh zakonih.

            V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ostro nasprotujemo kakršni koli privatizaciji ali komercializaciji storitev. Komercializacija storitev pomeni, da bo v ospredju cena in ne kvaliteta te storitve. Dokaz za to so javna naročila. Javna naročila tistih ustanov, tistih zavodov, tistih organov, ki danes za to plačuje davkoplačevalski denar. V ospredju je cena in ne kvaliteta storitve.

            Ta zakon bo imel za posledico še nekaj drugega. Vplival bo na zaposlovanje v zavodih in pri nosilcih koncesije. To kažejo izkušnje iz Anglije, kažejo izkušnje iz Avstrije. Jasno je razvidno, da vsaj pri nosilcih koncesij v večini primerov opravljajo storitve v okviru koncesije samozaposlenih, s.p., ker so to nižji stroški za koncesionarja. Ali je to ta pot, ki si jo želimo? Mislim, da je prav, da se zakon umakne iz nadaljnje proceduro in da si vzame dovolj časa, da se ga pripravi v sodelovanju z vsemi družbenimi skupinami, kajti ne gre za to ali je treba to področje koncesij urediti ali ne, gre se za to, da je ta zakon tako ohlapen, da pomeni okostje in ki bo pa dobilo obliko in telo skozi področne zakone. In okvir, ki je postavljen je seveda smernica, ki kaže kam lahko nek vlak, nek voz, neka lokomotiva tudi gre, v katero smer. To ni prava pot. Zakon naj ne ureja samo statusnih oblik, ker jih tudi mora seveda, ampak naj ima v mislih tudi posledice, ki jih bo neka organiziranost neke oblike imela na kvaliteto storitev, na dostopnost do teh storitev. Zelo sem zaskrbljen v trenutku ko sem videl na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da je ena izmed nalog tega ministrstva konkurenčnost storitev in privatizacije. Ali je to pot, ki si jo želimo? Pot, ki si jo želimo bi morala biti uresničevanje 2. člena slovenske Ustave, da je Slovenija socialna in pravna država. To je ta pot. Tako, da definitivno je potrebno zakon umaknit, ampak ne zato, da se to področje ne uredi, ampak zato, da se uredi na način, da bo dosežen čim širši družbeni konsenz. Ta pot, ki je danes v tem zakonu začrtana, je pot, ki negira voljo ljudi, voljo katero danes predstavljamo predstavniki različnih skupin tukaj in prav je, da zakonodajalec upošteva, da zakon naj služi ljudem, ne pa zgolj in izključno tistim, ki sprejemajo ali posameznim interesnim skupinam. Najlepša hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Vojko Kogelj.

            VOJKO KOGELJ: Hvala lepa. Spoštovane, spoštovani. V stranki Zelena koalicija ostro nasprotujemo sprejemu predloga zakona o dejavnostih splošnega pomena, ki ga je pripravila nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs.

            V prejšnjem družbenem sistemu, ki ga imenujejo za totalitarnega, smo z demokratično izglasovanim samoprispevkom na referendumu, ki bi ga danes nekateri kar ukinili ali pa zelo omejili, v imenu staršev in v svojem imenu za otroke, vnukinje in vnuke, kot skupno zasebno last zgradili dobršen del zdravstvenih, kulturnih, dijaških, študentskih domov, bolnic, šol, vrtcev, telovadnic in tako dalje. Pohlepni plenilski kapital hoče s tako imenovanim Krebsinim zakonom vse javne zavode spremeniti v gospodarske družbe, ki bi jih lahko spravili v stečaj in privatizirali, to je odtujili. Prejšnjega ministra za zdravstvo, Miklavčiča, smo lani še pravočasno zaustavili, da ni prišlo do privatizacije zdravstvenih domov in bolnic. Miklavčiča sem prav v tej dvorani pozval naj prestopi na stran ljudstva. To se žal ni zgodilo minister je odstopil a medtem so se apetiti še mnogokratno povečali in bi nam radi preko drugega ministrstva odtujili že kar vseh tisoč petsto javnih zavodov. V teh zavodih je sto enajst tisoč zaposlenih in veliko skupno zasebno premoženje. Poslanci prejemajo naš denar, morali bi delati za ljudstvo ne pa morda za tuje multinacionalke ali potrebe ozkih domačih ali tujih pohlepnih skupin ali posameznikov. Plenilski zakon so zakamuflirali v na zunaj nedolžno ime, Zakon o dejavnostih splošnega pomena. Mediji so vse polni pisanja o aferah, ki kot dimna zavesa prekrivajo tihi poskus odtujitve ogromne skupne zasebne lastnine. Imena tistih, ki bi glasovali za zakon si je dobro zapomniti in jih povsod objaviti, da na prihodnjih volitvah ne bi po pomoti dobili kakšen glas okradenih volivcev.

            Naj se ve, kdo je v parlamentu 22. junija letos glasoval za nekaznovano plenjenje premoženja javnih zavodov in za brezčutno zaslužkarstvo v javnih zavodih  za zakon o negospodarskih javnih službah, Irme Pavlinič Krebs; Dušan Kumer, Anton Colarič, Breda Pečan, Matevž Frangež, Marijan Križman, Joško Godec, Vsaja Klavora, Anton Urh, Franco Juri, Gregor Golobič, Borut Sajovic, Gumzar Milan, Sara Viler, Silven Majhenič, Vili Rezman, Göncz Laszlo, Bogdan Čepič, Bojan Kontič, Luka Juri, Mirko Brulc,  Renata Brunskole, Andreja Črnak Meglič, Silva Črnugelj, Matjaž Han, Anton Kampuš, Janez Kikelj, Janja Klasinc, Dejan Levanič, Miroslav Kljun, Majda Potrata, Andreja Rihter, Janko Veber, Melita Župevc, Miran Jerič, Franci Kek, Vito Rožej, Tadej Slapnik, Pavel Gantar, osemintrideset jih je, jih bomo še kdaj volili? Zagotovo ne. Seveda pa imajo možnost popravnega izpita morda, naj gredo kot je rekel predhodni govornik, morda tudi na kakšen sprehod na Rožnik, da se  naužijejo kisika in naj se zamislijo nad svojim stališčem  potem pa  glasujejo tako da bo v dobro ljudstvu, naj prestopijo na stran ljudstva! Hvala.

.../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam, besedo ima Marjetica Mahle.

            MARJETICA MAHLE: Spoštovani. Prihajam iz Ministrstva za finance, govorila bom pa o svojih osebnih stališčih. Ne vem, če je predlog zakona o upravljanju splošnega pomena kamuflaža ali ne, kot je nekdo rekel, po mojem mnenju pa je naslov zgrešen. Domen krovnega zakona po mojem ne morejo biti celotne dejavnosti, te je nesmiselno urejati z enim samim zakonom, tako različne kot so zdravstvo, kultura, šport, ki imajo čisto različno notranjo logiko in zakonitosti. Še primer bom povedala, povsem zasebno in profitno izvajanje zdravstvene dejavnosti mora urejati poseben zakon. Lepotna kirurgija je zdravstvena dejavnost pa nikakor ni predlog in ne more biti, ni smiselno, da je predmet tega zakona. Tudi po mednarodno pravnih študijah, ki so bile podlage za začetek priprave je pri nas potrebno modernizirati izvajanje javnih služb. Pravil njihovega delovanja statusne oblike izvajalcev in ne celotnih dejavnosti. Ve se kaj pomeni dejavnost, javna služba pa je

samo del izvajanja te dejavnosti in to poseben režim, ki ni po zakonitostih prostega trga temveč z visoko stopnjo regulacije trga.

            Zaradi pomembnosti teh storitev v vsakdanjem življenju državljanom država zagotavlja in mora zagotavljati, da so vsem dostopne pod enakimi pogoji in po netržnih cenah saj s tem država izvaja svojo funkcijo socialne države. Javna služba torej pomeni izvajanje poslanstva v imenu in vsaj delno ali celo v celoti tudi za račun države. Država je garant javnih služb, ker so te v javnem interesu. In to mora zakon zaščititi in ohraniti in razviti in ne posegati v urejanje celotnih dejavnosti.                          

            Pojem "public services" javne službe je tudi mednarodno primerljiv zato ne vidim razloga za spremembo pojmovnega okvira. Besedilo je terminološko nekonsistentno, Zakon brez razlage in po mojem tudi brez potrebe vpeljuje nove pojme, ki niso uveljavljeni, nekatere uveljavljene pojme pa uporablja povsem v drugačnem smislu.

            Menim, da bi zakon, če bil sprejet povzročil popolno zmedo in voluntaristično interpretacijo marsikaterega termina. Izraz javna dobrina ni ustrezen. Gre za storitve javnih služb, tudi te so sicer dobrine vendar so javne dobrine, tudi če je zrak, pitna voda, odvažanje odpadkov, dostop do morja in končno noben področni zakon, enih trideset do štirideset jih je, za reguliranje javne storitve ne uporablja tega pojma javna dobrina.

            Storitve splošnega pomena so po mednarodni klasifikaciji v institucionalnem sektorju nekaj popolnoma drugega, dejavnost državne administracije, tudi termini subvencija, financer in drugi so uporabljeni napačno. Eden hujših problemov pa je nedefiniranost pojma neprofitnost in neustrezna in med seboj pomešana uporaba pojem presežek in dobiček, o tem nekoliko več. Moti, da nikdar niso bile predstavljene in usklajene teze za zakon in da je zaradi konceptualne nedorečenosti besedilo vse do zadnjega preko noči doživljalo tektonske premike od tega, da je še marca želelo podržaviti okoli tisoč petsto javnih zavodov pa do teh zadnjih verzij, ki pa za nekatere javne zavode oziroma za večino ne pomeni modernizacije upravljanja, ne pomeni učinkovitejšega nadzora, ki je zdaj absolutno premajhen in ne daje stimulansov za povečanje učinkovitosti poslovanja.

            Zdaj pa tiste najbolj bistvene stvari, ki jih jaz vidim kot najbolj bistvene; predlog legalizira prepletanje javnega in zasebnega in uzakonja nelojalno konkurenco javnih zavodov na prostem trgu. Po predlogu bodo javni zavodi legitimno lahko tržno ponujali celo iste storitve kot jih izvajajo v okviru javne službe in to celo profitno. In bo omogočeno tudi prelivanje prihodkov iz javne službe v zasebno tržno dejavnost. Tržna dejavnost je preimenovana  dopolnilno, zahteva po njenem jasnem razlikovanju od javne službe pa ni izpeljana in ne daje podlag, da bo to opravljeno, tudi zdaj ne funkcionira. Eden najhujših primerov pa je nedefiniranost pojma neprofitnost in pomešanost pojmov presežek in dobiček. Prvič, presežek lahko  nastane tudi, če ni namena, določilo da je institucija neprofitna, če njen namen ni pridobivanje dobička ni zadostno. Drugič, tudi presežek še ni dobiček. Če bi lepo po kranjsko zapisali, da se v vsakem primeru in nujno presežek prihodkov nad odhodki do katerega seveda redno prihaja v javnih zavodih vedno in v vsakem primeru vrača v razvoj temeljne dejavnosti, to je javne službe, bi zadevo rešilo. Torej pojem neprofitnost in neprofitne ustanove je zelo lepo definiran v Zakonu o socialnem podjetništvu tako da bi se lahko zgledovali po njem.                                            

            Poslovanje izvajalcev javnih služb ki bodo lahko izvajali tudi profitno dejavnost na javnem premoženju, opozarjam, da je to na javnem premoženju, na javni infrastrukturi in opremi, kupljeni z javnim denarjem bo lahko profitno in bo povzročalo še hujšo zmedo in tudi zlorabe, kot sedaj. Ena od zadev, ki najbolj motijo je vpliv uporabnikov. Besedilo in duh zakona sta nekako birokratska kot da urejata javno upravo in ne storitev, ki so za države vitalnega pomena, uporabnike kot da sploh niso pomembni, so popolnoma ignorirani na opravljanje izvajalskih organizacij na vsebino in kvaliteto javnih službe ni zagotovljen niti v dosedanji odločno premajhni meri. O vsem, o tem, kaj, koliko in kakšne storitve potrebujejo državljani v njihovem imenu odloča nekdo drug. Zakon ščiti izključno interese izvajalcev urejanje odnosov z uporabniki je urejeno še bolj ohlapno kot sedaj, opozarjam na 67. člen, zdaj je v svetih zavodov zahtevana tretjina predstavnikov uporabnikov. Odslej to ne bo več nujno. Zahtevana je tretjina izvajalcev, uporabniki pa, če bodo bodo.

            Glede nezadostnosti nadzora sem že povedala, absolutno v vsakem primeru, če bodo tisti javni zavodi, ki bodo šli v smer večje avtonomije morajo iti tudi v smer večje odgovornosti in boljšega, bistveno boljšega nadzora. Skratka, da ne ponavljam tistega, kar je bilo tudi že izrečeno. Še to opozarjam, zakon o preglednosti finančnih odnosov na katerega se zakon sklicuje glede obveznosti ločenega izvajanja javne službe in dopolnilne dejavnosti za je neustrezen, ker ta zakon ne velja za nobeno institucijo, katere letni promet ne dosega 40 milijonov evrov. Skratka, menim, da je zakon zgrešil enega od osnovnih namenov, ki je ustrezna moderna regulacija osnovnega poslanstva javnih zavodov, to je javnih služb. To moramo zaščititi in te javne službe morajo biti, zakon, regulacija mora biti takšna, da zaščiti javni interes po racionalni in učinkoviti izrabi virov. Vemo, da sedaj temu ni tako, da poslovanje ni optimalno, da upošteva in zaščiti interes uporabnikov in da zaščiti javno premoženje in infrastrukturo. Predlagam, da se temeljito prouči, kakšne posledice za javni interes bo imel prenos premoženja na javne zavode, kako bo preprečena interesno klientelistično in lobistično pogojena privatizacija, v čem sploh je v tem zakonu modernizacija upravljana in podobno in da se ponovno preveri tudi terminološki okvir, pojmovni okvir zakona v izogib terminološki zmedi pri urejanju posameznih resorjev. Hvala. .../Aplavz./...

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo ima Vladislav Stres. V kolikor ga ni je naslednji Romana Zidar.

            ROMANA ZIDAR: Hvala za besedo. Jaz sem Romana Zidar, prihajam s fakultete za socialno delo. Zelo malo nas je ostalo in tudi ne tisti, ki odločajo, ampak kljub temu, mislim, ne bom se ponavljala, že vmes sem kar malo izločila tiste dele teksta, kjer bi se ponavljala, ampak mislim, da ne bom povedala nič novega. Nekako mi smo na fakulteti proučili dokument, proučili predlog zakona, opazili smo, da so se zgodilo spremembe v samem zakonu, med tem, ko je uvodni del zakona še vedno izgleda kar ostal isti, tako da prihaja do manjših zmed. Tudi vidim pri interpretaciji govorcev tukaj, da eni razumemo tako, drugi drugače. Ampak ker je vseeno zelo pomembno, na kar bi zdaj posebej opozorila je to, da zakon to kot je prehodna govorka povedala, neustrezno ureja položaj uporabnikov, moč njihovega odločanja. Mogoče, kar zdaj zakon predvideva to participacijo uporabnikov. Ta bo omejena, nekako bo reducirana na neko vlogo stikov z javnostmi, kjer naj bi zavodi obveščali uporabnike in preverjali zadovoljstvo s storitvami na način, ki se uporablja mogoče na področju trženja, ni pa najboljši način, ko govorimo o javnih storitvah.

            Kolega iz Zveze svobodnih sindikatov je prej govoril o primerih iz Avstrije in Anglije. Ti primeri te raziskave res kažejo, da javno zasebna partnerstva nimajo najboljših rezultatov, ko gre za izvajanje javnih storitev. Sicer so primeri dobrih praks, seveda, kot vedno, in slabih. Opozorila bi na področju socialnega varstva, ki ga mi posebej na naši fakulteti raziskujemo in nas posebej zanima. V Britaniji je privatizacija v veliki meri vplivala na izvajanje samih storitev. Na univerzi .../Nerazumljivo./ je bila narejena raziskava lansko leto. Kar so ugotovili je, da je pritisk ustvarjen v času krize vplival na zniževanje cen storitev zasebnih ponudnikov na področju socialnega varstva. Izkazalo se je, da zasebni prostovoljski sektor dobesedno izločen s strani zasebnih ponudnikov in konkurenčnih cen, ki so jih ponujali. Konkurenčnost so ti zasebni ponudniki zagotavljali predvsem skozi zunanje najemanje izvajalcev storitev, kar je pomembno nižalo stroške dela. Mnogi zaposleni iz nevladnih neprofitnih organizacij, ki so prvenstveni izvajalcev storitev na področju socialnega varstva v Veliki Britaniji pa so iskali nove zaposlitve. Trendi kažejo, da večino strokovnjakov sedaj po novem dela kar v lokalnih supermarketih.

            Kako to prenesti v naše okolje? Na področju socialnega varstva je zasebnih izvajalcev že kar nekaj, predvsem na področju staranja, sive ekonomije. Gre za zanimivo področje za zasebni kapital. Mi smo primerjali tudi cene zasebnih in javnih ponudnikov storitev v domovih za stare in ugotovili, da so razlike v ceni precej velike, tudi 800, 900 evrov. Delali smo hipotetični izračun na pač zelo odvisno od tega kakšen paket storitev si posameznik vzame oziroma lahko privošči. Drugi primer je iz Avstrije. V Avstriji so od leta 1993 uvedli način individualnega financiranja. Tudi ta zakon nekako nakazuje to smer, ko pravi, da bo nekako plačevanje storitev ne več vezano na organizacijo, temveč na posameznika, na izvedbo storitve. Na področju socialnega varstva mi ta trend opažamo že kar nekaj let, da prihaja do privatizacije, da prihaja tudi do te individualizacije. Kaj se je zgodilo v Avstriji? Leta 1993 je bil sprejet zakon, kjer so ljudem, ki so potrebovali oskrbo na domu nekako omogočilo sedem stopenjski model financiranja njihovih potreb. Dobili so sredstva s strani države, s katerimi so prosto razpolagali. Ta sredstva so bila relativno različna, od 450 pa tam do 1.600 evrov. Leta 2007 se je stvar tudi še potem čisto formalno uredila, zaradi tega, ker je od leta 1993 do leta 2007 so te stvari izvajali izključno na črnem trgu. Zaradi tega, ker ni bilo zavezujoče za tiste, ki so bili naročniki storitev poročati o tem, kako so vsa sredstva porabili, pač, ta individualni sistem financiranja je to omogočil. Leta 2007 so ugotovili zakonodajalci, da je treba tudi formalno urediti, zaradi tega, ker je prihajalo do zlorab tudi s strani naročnikov. Kaj se je potem zgodilo? Vse tiste delavke, predvsem iz vzhodne Evrope, ki so skrbele za starostnike so morale odpeti svoje s.p.-je in seveda niso imele več naročil, ker so storitve postale predrage. Pred tem so praktično živele pri svojih naročnikih. In za 1.600 evrov opravljale storitve 24 ur na dan. Dejansko se je cel sistem sesul, ko so ga nekako uredili in sedaj iščejo nove načine urejanja tega področja. Upam, da to ne bo praksa tudi tu v Sloveniji.

            Kar nas nekako skrbi in upamo,da se bo zakon v tem trenutku umaknil, je predvsem prihodnost našega sektorja, pa tudi drugih. Jaz se, žal, na druge ne spoznam pretirano, ampak mislim, da morajo biti kvalitetne in dostopne storitve nek normativ, ki ga moramo zagotavljati skupaj z neko komunikacijo ustrezno in upam, da se bo to tudi uredilo. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Besedo dajem Bojanu Bugariču.

            BOJAN BUGARIČ: Spoštovani vsi. Prihajam iz Pravne fakultete, ampak govorim izključno v svojem osebnem stališču, ne predstavljam nikogar, razen samega sebe.

            Ko sem bil po različnih kanalih vprašan za različna mnenja o zakonu, ki sem ga v enih zgodnejših fazah še bolj spremljal, kasnejših nisem več spremljal, je bil moj odgovor približno tak, da odvisno kaj želimo z njim doseči. Če me vprašate ali s tem zakonom pridemo do tega, kar je danes v tej družbi potrebno, to je modernizacija javnih zavodov, pri tem se ne smemo zatiskati oči, potem je moje mnenje, da je tukaj zakon nedomišljen, nedodelan, in da bi potreboval še kar lepo količino dela in časa za to, da bi prišli do te točke. To sem tudi napisal takrat ministrici in ostalim, ki so bili vključeni v pripravo te zakonodaje.

            Če pa me čisto pragmatično vprašate, če me politik vpraša, kaj pa narediti, da bo pa najmanj škode narejeno pri tem zakonu, potem je razprava popolnoma druga. Potem moram priznati, da ste v bistvu že sami detektirali nekatera ključna, najbolj odprta vprašanja, ker bi zakon, o tem kakšna bo politična volja ne vem, to se bodo politiki odločali, da bi zakon naredil najmanj škode bi moral odgovoriti točno na ta vprašanja, na katera ste v bistvu ves čas kot rdečo nit opozarjali praktično vsi v razpravi.

            Mi namreč pozabljamo na to, da je v bistvu področje s katerim se ukvarjajo ti zavodi v bistvu področje, kjer ni prostora za neko močno prepletanje med neekonomsko dejavnostjo, torej samo zagotavljanje javne službe in med profitno dejavnostjo. Ko enkrat izpustimo v bistvu močnejše prepletanje teh dveh, kaj mislite, kaj se bo zgodilo? Nekdo, ki bo še nagrajen za to, da bo uspešno opravljal profitno dejavnost, kaj mislite, koliko časa bo po tem namenjal osnovni dejavnosti? Več ali manj? Mislim, da je odgovor jasen.

            Ideja, ki je bila že vsebovana v starem zakonu, ki je tudi imel podobno dikcijo, da lahko se zavodi izjemoma ukvarjajo tudi z nepridobitno dejavnostjo pod pogojem, da se ta sredstva uporabljajo za samo dejavnost, takrat je samo en člen o tem govoril, bi morala biti bistveno bolj natančno razdelana, predvsem pa bi morali skrbeti, da se ti zavodi ne morejo z istovrstno dejavnostjo ukvarjati, kot z osnovno in z dopolnilno. Če je to istovrstna dejavnost, potem je to konec javnih služb. To pomeni, da zdravnik, profesor na univerzi ali katerikoli drug, ki dela na tem področju, ima v bistvu možnost izbire, in sicer dela bodisi kot javni uslužbenec oziroma to pač dela dopoldan, dodatno pa ima pač še možnost dela na trgu popoldan. In ta skušnjava, seveda, če ni urejena zelo verjetno pripelje do tega, da se v bistvu ta energija, ki jo potrebuje za delo v tej svoji službi, bistveno zmanjša oziroma preusmeri v to dejansko, kar se v bistvu dandanes že praktično dogaja. V tem delu je zakon popolnoma nedomišljen. Jaz sem pripombe k členom poslal. Dobil nisem nobenih odgovorov od tistih, ki so zakon pripravili. Tudi nisem pričakoval, tudi vas ne bi s tem utrujal. Tudi sem ponudil nekaj načinov, kako bi se dalo to bolj natančno urediti. Potem recimo nesprejemljivo je, da zakon dopušča res na en hecen način, da se tudi .../Nerazumljivo./ celo uporablja za pravne osebe zasebnega prava lahko vstopajo v soustanoviteljstvo zavodov. Mislim, da to moramo jasno ločiti, da v bistvu tega ne bi smeli dovoliti. Jaz se tudi sam strinjam, sem bolj zagovornik jasne ločitve med obema sektorjema. Sam sem močnejši zagovornik javnega sektorja na tem področju. Bolj verjamem v javni sektor.

            Ravno pred kratkim sem bral eno zanimiva opažanja iz Švedske. Švedska je vedno model, ki jo ponuja kot državo, ki ima zelo dobro urejeno to področje. Kot veste tudi na Švedskem se je politika spremenila. Leve vlade, ki so zelo močno stale za tem načinom izvajanja služb, so že dva mandata v opoziciji. V bistvu škarje in platno imajo desne vlade, ki imajo več posluha za komercializacijo. Študije ugotavljajo, da enostavno ne drži, da bi zasebni izvajalci lahko ponujali boljše storitve kot javni zavodi. Ne drži. Empirični podatki kažejo v tej državi na določenem področju.                                

            Zakon premalo upošteva tudi evropski pravni okvir. Mi se moramo zavedati, da smo člani EU. Recimo, že naslov zakona, zakon govori o dejavnosti splošnega pomena. Če preberete terminologijo prava, dejavnost splošnega pomena so in gospodarske in negospodarske javne službe. Torej sami smo napisali zakon, katerega stlačimo skupaj gospodarske, čeprav vem, da to ni bil namen ministrice oziroma tistih, ki so pisali zakon, ampak če berete terminologijo, tako pač je. V evropski terminologiji se izredno poudarja neekonomska naravna - naš izraz prejšnji, star, je bil negospodarske javne službe. Poudarek je neekonomska narava te dejavnosti. In tudi sodišče, evropsko, ko presoja uporabo štirih svoboščin ali pa konkurenčnega prava na to področje, ko ugotovi, da gre za neekonomsko naravo, takrat teh pravil ne uporabi. Mi smo v samem naslovu napisali, da gre za dejavnost splošnega pomena. To bi bilo nujno spremeniti oziroma popraviti. Zakon se bistveno preveč ukvarja s pravnim statusom kot takim, premalo pa s človekom, s tistim, ki je po mojem v bistvu jedro vprašanja ali bo zavod delal boljše ali slabše. V bistvu zelo veliko je teh oblik, takšen manj avtonomen, bolj avtonomen zavod, premoženje prekladamo sem, tja, ampak predstavljajte si, kaj bo pa ta upravljavec tega premoženja lahko sploh počel, če bo pa imel, prvič, ta nemogoč plačni sistem, ki ga imamo, pri katerem jaz sam to dobro vidim, kot predavatelj na fakulteti, jaz imam plačni razred ali delam zelo dobro ali zelo slabo, popolnoma nebistveno, ker sem pač uvrščen v ta plačni razred in v tem plačnem razredu bom ostal verjetno, ne vem do kdaj. Skratka ni nobenih vzvodov, da bi spremenil te načine.

            Nadzor. Katastrofa. Daleč ena najslabših točk. Zakon je samo prepisal štiri člene iz različnih že obstoječih zakonov. Ni, popolnoma nič ni naredil na tem področju. Če vi povečate avtonomijo, o tem je bilo zelo veliko govora v razpravi o pripravi zakona. V trenutku, ko povečate avtonomijo zavodov, povečati se jo da na zelo različne načine, morate absolutno povečati nadzor. Če tega ni, potem so lahko različne imaginacije, ki ste jih sami poudarjali, h katerim se lahko pridružimo ali ne. Možno je o tem kaj se bo zgodilo kot posledica takšnega spreminjanja. Tukaj ni ne duha ne sluha o povečanju nadzora.

            Ta uporaba presežka itn., ima eno hecno besedo "načeloma", zelo zanimivo. Načeloma se uporablja. Prej je bilo celo boljše urejeno, zdaj pa načeloma, da izjemno diskrecijo, da država lahko bo odločala kdaj pa ne načeloma se uporablja za druge stvari. Tako da, že zaradi teh stvari je... Jaz sem vse pripombe napisal, stvar politike je pa, da odloči ali se da to popraviti. Večina ste zelo skeptični ali ne. Kot pravnik, če je volja, s pravom se da marsikaj narediti, ampak je potrebno tudi poslušati pripombe, in če se usede Vlada z vami skupaj, po mojem bi se dalo marsikaj tudi narediti. Hvala.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Vsi prijavljeni k razpravi ste dobili besedo. Seznam smo izčrpali. Sprašujem predstavnico Vlade, prosim... Niste se prijavili. Vam damo besedo.

            GOSPOD _________: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem! Bil sem na odboru za finance, proračun pa zakon o interventnih ukrepih pa javni sektor, sem tudi tam, smo zelo mleli ali pa so ga mleli.

            Pri tem zakonu o katerem ves čas sodelujem že od prvih gradiv tez do danes, dve stvari bom predlagal. Če pogledate, zelo konkretni, premoženje, je v pisnem opisano. Jaz sem klical in to dajem čisto konkreten predlog. Klical sem na geodetsko upravo. Zato, ker je bil narejen popis vsega premoženja vseh gradbenih objektov in parcel. Geodetska uprava, sem jim poslal, da boste vedeli, najprej so se mi čudili, sem rekel, 1400 zavodov je, povejte mi kakšna je vrednost tega premoženja, da vem o čem bi razpravljali. Moje mnenje je lahko, povem koliko jaz ocenjujem. In sem jih jim potem poslal še matične številke vseh zavodov, ki so po Ipesu. Vodstvo sem prosil, geodetske uprave, tiste, ki se s tem ukvarjajo, če bi jim naredili bilanco, spisek vrednosti, gradbeni objekti, parcele. To je bil zanimiv podatek za to razpravo, da bi potem lahko tudi sami zaključevali, kdo ima in kdo nima interese. To je eno.

            Drugo. Dalo bi se dobiti to, da bi nam pa Davčna uprava dala podatke, ker zdajle Zakon o interventnih ukrepih o katerem smo razpravljali, je bil, so me nekateri spraševali, če vem, koliko je v javne sektorju že registriranih samostojnih podjetnikov, d.o.o, pa sem rekel, da ne bi davčna uprava dala ta podatek, vsaj v strukturi, v zdravstvu toliko, v šolstvu toliko, v kulturi toliko, zato bi imeli podatki. Iz teh analitičnih podatkov bi pa lahko zaključili tudi, potem, kakšno imamo stvarno premoženje, ki je izjemno veliko in potem kakšne so že, bi rekel, tekoče ali tendence, ki so v smislu privatizacije, koliko je d.o.o, to sem jaz v preteklosti tudi nekatere stvari opozarjal samostojnih podjetnikov. Kaj se je že zgodilo? Zato, da bi potem lahko nekatere varovalke v zakonu natančneje razdelali in vpisali. To bi res pozval tudi predlagatelja, da bi se to dopolnilo. Podatke, matične številke ima AJPES, vse. Jaz sem dal za ene tri zavode, jaz sem rekel, naj mi dajo kakšna je vrednost ene osnovne šole v Ljubljani, kliničnega centra pa enega zdravstvenega doma, pa kulturnega doma Ivan Cankar in teh podatkov mi niso mogli potegniti ven, potem je pa podšef rekel, ki za to skrbi, da to izjemno je še neurejeno. Ali sem vam dovolj povedal?

            Drugo. Gre pa za strahovite vložke. Ljubljana je ima 18 let samo prispevek 123. Celo sem bil operativni šef štaba, sam prispevek tri, na katerem se je zgradila porodnišnica, zdravstveni dom, vrtci, šole. Če bi jaz sedaj naredil primerjave, kaj so dali Ljubljani, samoprispevke v obdobju socializma, kaj smo zgradili tudi v obdobju nove države, glede število objektov na raznih segmentih in področjih in koliko smo vložili, pa tudi po drugih delih Slovenije, potem bi tudi razprava bila malo drugačna od tega, kot je.

            Jaz se pridružujem, da ne bi ponavljal, mnenja, stališča, pripombe smo napisali. Predlagatelj jih je nekaj povzel vse v obrazložitvi, da smo sodelovali, ampak nekaterih temeljnih, konceptualnih dilem še vedno nismo natančno opredelili, zato sem osebno na stališču, da bog ne daj, da to privatizacijo, ki je že na delu, vemo dejavnosti, kako deluje, kako se izkazuje in ta dualizem, kako se v Sloveniji kaže, da bi ga bilo potrebno najprej onemogočiti, razčistiti, potem pa izpeljati zadeve naprej. S tem bom zaključil.

            Samo eno zadevo. Ko smo imeli veliko besedovanje o kulturnem domu Ivan Cankar o reformi zdravstva sem predlagal ene zelo pragmatične ukrepe. Da bi minister pridobil naše zaupanje, torej, nas uporabnikov ljudi sem pregledal par preprostih stvari, sem rekel, da naj uvede ure v kliničnem centru, prihoda, odhoda službe. Naj uvede delo in ga v menedžmentu kot je drugod organizirano in standardne normative. Za ure mi je rekel, javno, da je preveč izhodov v kliničnem centru in da tega ne more. Sem rekel, potem pa dajte na vse izhode, ali sem vam dovolj povedal? Pravim, toliko denarja kot dajem s prispevnih stopenj, samoplačniško in prispevne stopnje so tisto in struktura prihodkov, ki jih imamo notri določene, nimamo kaj dosti filozofirati. Dokler bomo plačevali in je več kot 40, 50 %, dobro so nekatere dejavnosti, ki so malo pod 20, 30 %, ampak so redke, kar je pa javno finančna sredstva so za plačati, druge prejemke zagotavljamo davkoplačevalci, državljani, občani iz svojega žepa moramo imeti glavno moč in glavno besedo ter vpliv v teh dejavnosti in njihovem nadaljnjem razvoju. Menim, da moramo nekatere varovalke za ta interes še temeljito graditi v ta zakon, da ne bomo pač dopustili take privatizacije, ki tečejo.

            Še to, sicer je šel gospod iz športnega društva, kaj je bil, tam iz Planice, jaz zagovarjam to in tudi to, da naj ostanejo športna društva v zakonu. V Ljubljani je cirka, če pogledamo, kaj je registrirano vse v novem zavodu, kaj je bitka, bitka je za zemljišča. Vsi objekti so v glavnem nastali, tako kot je bilo že povedano danes. V Ljubljani je bila izjemna akcija pred meseci torej letos, da naj se to izključi iz zakona in smo tudi osebno nekatere stvari, osebno poznam iz svoje soseščine trdno sram nad tem, da športni objekti tako kot so in to ostane dejavnost v javni sferi. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala tudi vam. Pozivam predstavnico vlade gospo Kamnar, da poda zaključne besede.

            MAG. HELENA KAMNAR: Hvala lepa še enkrat za besedo. Bom skušala čisto kratek odziv dati na današnjo razpravo. Najprej se vsem skupaj zahvaljujem za vaša razmišljanja, kritike, pripombe.

            Zdi se mi, da bi lahko celotno razpravo, ki smo jo tukaj poslušali razdelila v dva dela. En del, ki je pravzaprav odraz vsesplošnega nezadovoljstva s stanjem v tej državi še posebno s stanjem na področju bom rekla dejavnosti splošnega pomena ali nekoč imenovanih družbenih dejavnosti, da obudim staro terminologijo, ki je bila večkrat tudi postavljena. Tovrstna diskusija, ki ste jo zlasti v prvem delu pogosto odprli, pravzaprav v svojih kritikah zakona, ki je pred nami ni imela vedno in povsod trdne podlage. Zakonu ste očitali stvari, ki jih v zakonu sploh ni. Morda ste brali kakšno od prvih verzij, morda sploh niste brali zakona. Zato tovrstne diskusije, ki je predvsem čustveno obarvana ne bomo vzeli v poštev pri iskanju boljših rešitev. Bomo pa zelo resno prisluhnili vsem konkretnim pripombam, ki ste jih nekateri izrekli in imajo seveda tudi, so bile ravno tako kritične prisluhnili smo jim, na podlagi magnetograma jih bomo podrobneje proučili in skušali iz obstoječega zakona v obstoječi zakon vgraditi vse tisto, kar ste morda tudi upravičeno pokritizirali. Ponovno poudarjam, gre za normativni okvir, ki se bo udejanil tako ali drugače v zakonih na posameznih področjih. Ko boste imeli zakon o zdravstvu pred seboj, takrat boste govorili o tem ali privatiziramo dejavnost zdravstva ali jo ne. V tem trenutku je privatizacij zdravstvenih dejavnosti toliko kolikor se jo zgodi s koncesijami, ki so še vedno dokaj nenadzorovane in ne sestavljajo neke homogene javne mreže, ki bi si jo ta država želela. Ko bomo govorili o šolstvu, bomo imeli zakon o šolstvu in takrat bomo govorili o tem ali bomo imeli kakšen zavod, ki bo imel premoženje v lasti ali bomo imeli vse zavode, kjer bo lastnik ustanovitelj in tako naprej. Vsekakor je za razmisliti, kako nekatera vprašanja, ki so morda še vedno pomanjkljivo urejena bolje urediti, da bomo odpravili tiste pomanjkljivosti, ki ste jih na podlagi obstoječe zakonodaje tudi danes izpostavili pa do njih prihaja ob obstoječi zakonodaji.

            Hvala lepa.

            PODPREDSEDNIK MILAN GUMZAR: Hvala predstavnici vlade. Zaključujem javno predstavitev mnenj in se zahvaljujem vsem, ki ste prispevali z svojimi mnenji, pisni ali v javni razpravi in seveda vsem ostalim, ki so se udeležili današnje razprave. Hvala lepa.

            (Javna predstavitev mnenj je bila zaključena 13. septembra 2011 ob 17.12.)